Rojen v Ljubljani, živel v Škofji Loki, sedaj se je zasidral v Strunjanu. Mati slikarka, oče pilot. Za seboj ima resno glasbeno izobrazbo. Pri petih začel igrati kitaro, šel na srednjo glasbeno v Ljubljani, nato še na Berklee College of Music v Bostonu in na koncu še celovški konservatorij. Sprva ga je neslo v jazz, a je pristal v popu. Na prvih koncertih so mu na oder metali steklenice. Na kopališču Ilirija je imel koncert za pet poslušalcev, od katerih so trije igrali pikado. Navadno je igral zastonj, ker je denar od špila porabil za bencin in plačilo benda. Potem je naredil akcijo, ko je v dveh letih pel na 400 osnovnih šolah – vstajal je ob petih zjutraj in ob desetih že prepeval mulariji. Za svoja prva dva albuma pravi, da sta bili napaki, ker je preveč poslušal producenta. Včasih pa se producenti tudi zmotijo – za komad Iz pekla do raja mu je Boštjan Menart rekel, da nikakor ne bo hit. Ko nastopa, je menda control freak. Nekoč je čisto znorel, ker je bil na črnem odru Cankarjevega doma rdeč kabel. Od vsega pompa najraje nastopa, sovraži pa trače, ki ga še vedno prizadenejo, in sprejeme, kjer se mora smehljati in poslušati pomembneže, kam so šli igrati golf. Rad ima filme Clinta Eastwooda in Monice Bellucci. S prijatelji igra poker. Ima dva lokala, enega v Portorožu, drugega v ljubljanskem BTC. Velja za najbolj zaželjenega slovenskega samca, ob čemer se vedno le nasmeji. A za avtogram so ga napadli tudi v Ameriki, čeprav niso vedeli, kdo je, a zdelo se jim je, da mora biti slaven. Ima pač karizmo.
Več spletnih portretov najdete tukaj.
