V šestdesetih in sedemdesetih je bila Ljubljana razdeljena na nekaj območij, ki so jih kontrolirale bande. Kakšna kontrola je to bila, je po dolgih letih težko reči, šlo naj bi bolj ali manj za pretepe, za kazanje mišic, manj pa za kake kraje ali celo rope. Je pa v tistih časih policija stvari urejala bolj strogo kot zdaj in po nekaj pretepih so se fantje lahko hitro znašli v zaporu, v poboljševalnici ali v vojski. Po drugi strani pa je res tudi to, da so znali na policiji kakega člana bande tako namlatiti, da mu neumnosti niso šle več po glavi. So se pa problemi lahko rešili tudi drugače. Na Vodmatu radi pravijo tole zgodbo: Vodmatski fantje pravzaprav nikoli niso imeli svoje bande. So pa znali biti predrzni in nekoč so se znašli globoko na teritoriju savske bande in premlatili, sicer nič hudega slutečega občana. Prepozno so dojeli, da gre za napako, saj Savska banda (pa tudi nobena druga) takšnih reči ni odpuščala. Vedelo se je, da bodo prišli na Vodmat, kjer so se v bifejih pod največjim blokom dobivali domači fantje. Živci so bili napeti, potem pa se je nekdo domislil. Ko so začeli prihajati tipi iz Savske so ušli na vrh bloka in začeli iz višine osmega, devetega nadstropja na njih metati opeko. Jasno, Savčani so zbežali, žrtev ni bilo, vrnili pa se niso nikoli več.
Preostale legende najdete tukaj.
