Presenetil zaradi tega, ker pogovori o prenosu upravljanja zapora oziroma o nadzoru oseb, ki jih v Afganistanu zajamejo Američani, potekajo že dlje časa, to pa bo eden najpomembnejših elementov bodočega sporazuma o strateškem partnerstvu. Z njim bodo uskladili status ameriških sil v Afganistanu po letu 2014, ko naj bi Američani v državi končali bojne operacije in umaknili vojsko - razen tistih enot, o katerih bi se dogovorili v tem sporazumu.
Zloglasen od leta 2002
Nemudoma po Karzajevi javni zahtevi so v Afganistanu objavili še poročilo posebne komisije za preiskavo obtožb o zlorabah v zaporu. Poročilo navaja trditve o mučenju, o zapornikih, proti katerim ni vložene obtožnice, in o takšnih, ki so že odslužili kazen, pa ostajajo za zapahi. Dokazov za mučenje po besedah članov komisije niso našli, ampak so članom komisije o tem govorili sami zaporniki, ki so omenjali pretepanje, izpostavljanje mrazu in ponižujoče preiskave telesnih odprtin. Vodja komisije Gul Rahman Kazi je dejal, da je po podatkih ameriških predstavnikov le za tristo od skupaj tri tisoč zapornikov mogoče začeti sodni postopek, medtem ko so ostali domnevni talibani ali pa so jih ujeli na podlagi metod in podatkov, ki bi jih sodišče verjetno zavrnilo. Komisija je na tiskovni konferenci tudi dejala, da se za suvereno državo ne spodobi, da zapor na njenem ozemlju upravlja tuja država, obenem pa pozvala k izpustitvi vseh, ki so v zaporu brez dokazov. A Američani imajo tam zaprtih večino tistih talibanov, ki jih glede na svoje kriterije uvrščajo med ujetnike visoke vrednosti.
Bagram je zapor, ki se ga drži zelo slab sloves že od leta 2002, ko sta tam dva pripornika umrla zaradi pretepanja, medtem ko sta bila priklenjena na strop, sodeč po poročilu ameriškega vojaškega preiskovalca. Tem primerom so sledile druge obtožbe o zlorabah. V zadnjem času odmevnejših poročil o fizičnih zlorabah v Bagramu ni bilo. Leta 2009 so odprli prenovljen zaporniški oddelek, Obamova vlada je obljubila večjo preglednost, leto kasneje je na zahtevo sodišča objavila nepopoln spisek zapornikov. A obenem je Obamova vlada takoj po prevzemu oblasti nadaljevala argumentacijo Busheve, da zaprti v Bagramu nimajo pravice do sojenja na ameriških sodiščih, leta 2010 pa sta BBC in New York Times poročala o obstoju "črne ječe" znotraj Bagrama, ki je pod nadzorom poveljstva specialnih enot ameriške vojske in kjer naj bi se dogajale zlorabe.
Kje je zares bila komisija?
O tokratnem poročilu afganistanske komisije je New York Times poročal, da morda ni podalo popolne slike. Predvsem naj bi bilo nenatančno glede tega, v katerem delu zapora so se dogajale domnevne zlorabe - približno tristo zapornikov je namreč v oddelku, ki ga nadzirajo Afganistanci. Komisija je po pisanju časnika zapor obiskala le na hitro en sam dan in naj sploh ne bi dobila dostopa do ameriškega dela zapora, namestnik komisije Abdul Kader Adalatkah pa naj bi priznal, da so se omenjene zlorabe dogajale v afganistanskem delu zapora, da pa so "težave tudi na mednarodni strani".
Američani so sporočili, da poročilo jemljejo zelo resno in ga bodo podrobno preučili. Po razkritju dogodkov v iraškem zaporu Abu Grajb spomladi 2004 si drugačen pristop težko privoščijo. A Karzajev poziv k izročitvi zapora je zanje presenečenje. Predvsem zaradi pogajanj, ki o tem vprašanju tečejo že dlje časa, delno pa tudi zato, ker Afganistanci tudi po nekaterih lastnih ocenah še niso usposobljeni za ustrezno upravljanje zapora. Poslanec Hadži Mirdad Nejrabi denimo opozarja na korupcijo in neusposobljenost stražarjev, afganistanski časnik Hash-e Sobh pa na pobege iz zapora v Kandaharju, izginotje obsojenega na smrt med prevozom na usmrtitev in predvsem na vpliv politikov na sodni sistem.
Karzajevo zahtevo in naknadno poročilo komisije, ki je s predsednikovo zahtevo pomenljivo sovpadala, gre uvrstiti v še eno epizodo v naraščajočih napetostih med kabulsko vlado in Washingtonom. Karzaja je, denimo, nedavno močno ujezilo domnevno ameriško dogovarjanje o odprtju talibanske pisarne v Katarju mimo Kabula. Pa tudi sicer z Obamo nista na isti valovni dolžini, a so okoliščine takšne, da drug drugega nujno potrebujeta.
