Te so glede na prezadolženost gospodarstva dejansko njegove ekonomske lastnice, vendar ne želijo sprejemati odločitev, s katerimi bi preživeli vsaj zdravi deli podjetij. Odločanje raje prepuščajo insolvenčnim postopkom in sodiščem. Zlasti pri reševanju problemov gradbenih podjetij, nekoč gonilcev gospodarske rasti, pa se je izkazalo, da jih banke le toliko časa ohranjajo pri življenju, da na škodo preostalih upnikov in zaposlenih unovčijo premoženje, s katerim so bila zavarovana posojila.

Strah pred odgovornostjo

To, da ima Nova Ljubljanska banka kot sistemska banka z daleč največjim tržnim deležem očitne težave s sprejemanjem odgovornosti za ukrepe, se odraža na celotnem bančnem trgu, saj NLB v večini primerov koordinira postopke finančnega prestrukturiranja podjetij. Kot kažejo tudi konkretni primeri, na strani NLB ni zaznati dovolj pripravljenosti za iskanje rešitev, ki brez dvoma prinašajo tudi novo tveganje, vendar povečujejo možnosti za poplačilo posojil v prihodnosti in za preživetje njenih komitentov. Vodilna ekipa NLB z Božom Jašovičem na čelu se je v kriznih časih tako izkazala kot kadrovska napaka, kar z naraščanjem števila propadlih podjetij postaja vse bolj očitno.

Z izjemo treh velikih podjetij - Istrabenza, Merkurja in Tuša, katerih stečaj bi bil za bančne bilance prevelik zalogaj - po dolgotrajnih in neproduktivnih poskusih iskanja rešitev podjetja kot po tekočem traku pristajajo v insolvenčnih postopkih. Večina preostalih podjetij, ki jih je ob visoki zadolženosti prizadel padec prihodkov zaradi svetovne krize, pa stagnira, saj bankirji nočejo sprejeti nobenih predlaganih rešitev, niti jih ne predlagajo sami.

Takšen je denimo primer Pivovarne Laško, ki se že dve leti z bankami z NLB na čelu neuspešno pogaja o reprogramu posojil, čeprav so banke tudi njene večinske lastnice. Razloga sta najmanj dva. Prvič, Laško ustvarja takšen denarni tok, da mu omogoča poravnavanje obresti za najeta posojila. Od konca leta 2009 do konca junija letos je Skupina Pivovarna Laško tako svoje finančne obveznosti znižala za okoli 56 milijonov evrov na slabih 400 milijonov evrov, ob tem pa plačala še za dobrih 34 milijonov evrov obresti. Družbe v skupini so letos prejele še za 6,3 milijona evrov Mercatorjevih dividend, zaradi prodaje Fructala pa se bo zadolženost kmalu znižala na okoli 350 milijonov evrov (35 milijonov evrov kupnine in 12 milijonov evrov zaradi izključitve Fructala iz Skupine Pivovarna Laško). Drugič, s tem ko banke držijo Laško v negotovosti, imajo tudi vzvod, s katerim ga silijo v razprodajo naložb, od katerih si obetajo takojšnje poplačilo vsaj dela terjatev. Ko bo Laško "očiščeno" naložb, pa ga bodo banke tudi laže prodale. Podobno usodo je že doživel Istrabenz, ki postaja le lupina s težko prodajljivimi turističnimi naložbami. Od Droge Kolinske pa ostaja v Sloveniji le še bleda senca nekoč paradnega konja prehrambne industrije.

Odlaganje težav v prihodnost

Na drugi strani holdinga Zvon Ena in Zvon Dva že skoraj dve leti ne plačujeta niti obresti za posojila, vendar so banke več kot leto dni pristajale na zavlačevanje njunih lastnikov. Glede na to, da sta finančna holdinga vse svoje naložbe zastavila za posojila, bi lahko banke že zdavnaj zasegle zastavljene delnice. S tem bi zaščitile svoje interese in presekale agonijo, v katero so zaradi nestabilne lastniške strukture zapadla podjetja v lasti Zvonov. Poleg tega so banke bolj usposobljene za prodajanje naložb kot stečajni upravitelji, s čimer bi se v končni fazi bolje poplačale, več pa bi ostalo tudi za nezavarovane upnike.

Celo podjetja, ki so se izognila stečajem, so svoje težave zgolj odložila v prihodnost. Načrt finančnega prestrukturiranja Merkurja tako pokaže, da so banke problem odložile do leta 2016, ko naj bi se začelo odplačevanje 290 milijonov evrov posojil. Banke namreč niso želele pristati na delni odpis posojil, že danes pa je jasno, da Merkur odplačila celotnega posojila ne bo zmogel. Še manj je v pogajanjih z bankami iztržil Mirko Tuš. Tuš Holdingu so namreč banke odplačilo več kot sto milijonov evrov zapadlih dolgov zamaknile zgolj za eno leto, do septembra 2012. Nato jim bo moral vsako četrtletje do leta 2017 vračati zneske, ki se gibljejo med 2,5 in 6,25 milijona evrov na leto ob tem, da bo moral izpolnjevati številne finančne zaveze.

Veliko bolj kot večja podjetja so na udaru manjša podjetja, ki niso toliko na očeh javnosti, čeprav se zdi, da bankirji niti podjetij, kot so SCT, Primorje ali Alpos, ne ocenjujejo za dovolj velika, da bi se potrudili pri reševanju njihovih zdravih jeder. Gospodarstvo in vlada opozarjata, da bi morali v bankah, namesto da zgolj oblikujejo rezervacije, organizirati posebne oddelke, ki bi se ukvarjali zgolj s sanacijo podjetij. Toda v bankah pri odobravanju poslov še vedno pretehta mnenje tistih, ki presojajo kreditna tveganja. Približuje se čas, ko se bo ugotavljala odgovornost za neukrepanje, ki na dolgi rok povzroča škodo banki.

Primeri, kot sta SCT Ivana Zidarja in GPG Borisa Dolamiča, pa kažejo, da bi lahko banke vsaj pravočasno zaščitile svoje interese tako, da bi od lastnikov zahtevale poroštva za posojila. Namesto tega so danes podjetja v stečajih zgolj problemi upnikov, ne pa nekdanjih lastnikov, ki so za sabo pustili prazne lupine. Ob tem spomnimo še na nenamensko porabo posojil, ki jih je NLB še v lanskem letu odobrila GPG, za katerega je bilo takrat še jasno, da je stečaj zgolj vprašanje časa. Da bi sam dokončal gradbene projekte, na katerih ima NLB zastavno pravico, mu je še decembra lani odobrila dva milijona evrov posojila. Toda večina tega posojila ni bila porabljena za poplačilo dobaviteljev, ampak za podjetja, ki so lastniško ali zasebno povezana z nekdanjim lastnikom GPG Borisom Dolamičem.

Do bank kritičen tudi guverner

Prakso bank je nedavno kritiziral tudi guverner Banke Slovenije Marko Kranjec, ki je podvomil o usposobljenosti bank za reševanje dolžnikov v težavah. "S stečaji se ne rešujejo problemi, posebno v primerih, ko bi podjetje bilo mogoče rešiti. Problemi so namreč v naši stečajni zakonodaji in tudi v usposobljenosti bank, da pravočasno in učinkovito zaznajo težave neplačnikov in poskušajo najti za vse najbolj primerno rešitev, s katero bi si lahko povrnile dolg in sočasno podjetjem, ali vsaj delu podjetja, omogočile preživetje. Težave pa so seveda tudi zunaj bank, ker lastniki propadlega podjetja pričakujejo, da bodo ohranili lastništvo, ki bi moralo biti prvo na vrsti za poplačilo dolga ali za dokapitalizacijo," je za Dnevnik svoje stališče pojasnil guverner.

V jutrišnjem časniku bomo objavili pregled vseh stečajev in prisilnih poravnav, v katerih kot upnik nastopa NLB. Podjetij, ki so lani ali letos pristala v stečaju in so NLB ostala dolžna od nekaj sto tisoč evrov pa do nekaj deset milijonov evrov, je kar 70. Skupno banki, ki je v večinski lasti države, dolgujejo kar pol milijarde evrov.

vesna.vukovic@dnevnik.sisuzana.rankov@dnevnik.si