Pričakovanja, da bo v prihodnjih desetletjih zaradi segrevanja ozračja in posledičnih neugodnih pojavov, kot so suše in poplave, izjemno veliko število prebivalcev tretjega sveta poskušalo doseči zahodne države, so bila omiljena. "Večina migracij se bo dogajala znotraj držav in projekt je razkril, da bo se bo približno enako število ljudi, kolikor se jih bo z ogroženih območij odseljevalo, na teh območjih poskušalo naseljevati," je nekoliko presenetljive ugotovitve predstavil profesor dr. John Beddington, svetovalec britanske vlade za znanost.

Ukrepati že danes

Poročilo je tesno povezano z ugotovitvami, da bodo podnebne spremembe v prihodnjih desetletjih vse izrazitejše in da bodo imele vse večji vpliv na migracije. O tem, ali se svetovno podnebje dejansko spreminja, si teorije sicer nasprotujejo, v petek pa so bili v ZDA objavljeni izsledki pomembne raziskave, ki denimo potrjuje, da se ozračje v zadnjih stotih letih nedvomno segreva in da se je v zadnjem desetletju segrevalo vse hitreje. Podobno študijo z ugotovitvami o segrevanju je za Slovenijo lani objavila tudi agencija Arso.

Foresightovo poročilo ugotavlja, da bo vpliv podnebnih sprememb na migracije vse pomembnejši in da bodo z enako verjetnostjo vplivale na povečanje preseljevanja in na ohranjanje ogroženega prebivalstva tam, kjer je. Nevaren obrat bo namreč nastopil, ko bo prebivalstvo zaradi sprememb v okolju, predvsem zaradi pomanjkanja plodne zemlje in hrane, toliko zdesetkano, da ne bo več sposobno za daljnosežno selitev, temveč se bodo kvečjemu preseljevali na lokalni ravni. "Migracije so drage, od ljudi zahtevajo kapital, prebivalstvo pa ga ne bo imelo. Posledično se v naslednjih desetletjih na milijone ljudi ne bo sposobnih preseliti z območij, na katerih bodo žrtve podnebnih sprememb. Takšne "ujete" skupnosti bodo za mednarodno skupnost predstavljale prav tolikšno skrb kot tiste, ki se bodo preseljevale." Poročilo zato predlaga, da bi se morale vlade držav, ki lahko ukrepajo že danes, vnaprej pripraviti predvsem na preseljevanje z vasi v mesta.

Takšnih migracij države ne bi smele preprečevati, temveč bi morale mestno infrastrukturo ustrezno pripraviti na prihod migrantov in na okoljske spremembe, ki se bodo zgodile v lokalnih okoljih. Poročilo pravi, da so migracije iz vasi v mesta (znotraj držav) lahko rešitev, tudi zato, ker lahko posamezni člani družine, ki poiščejo delo v mestih, domov pošiljajo denar.

Upoštevajoč ugotovitev, da bodo migracije večinoma lokalne, je skrb britanske vlade zanimiva. Mag. Maša Kovič Dine s katedre za mednarodno pravo ljubljanske pravne fakultete, ki je na univerzi v Torontu raziskovala položaj klimatskih beguncev, pravi, da je naročilo študije "spodbujajoče". "Pomembno je namreč, da o posledicah klimatskih migracij povsem konkretno razmišlja država, ki verjetno sama ne bo med najbolj prizadetimi.

Ob vprašanju o samih selitvah klimatskih migrantov pa je treba razumeti, da obstajata vsaj dve vrsti teh migrantov: migranti, ki so primorani zapustiti območje svojega bivanja zaradi nenadne okoljske katastrofe, in tisti, ki se s spremembami spopadajo že daljši čas. Takšni so velikokrat avtohtoni prebivalci določenih območij, ki jih na kraj bivanja vežejo močne zgodovinske in rodbinske vezi ter način življenja. Kot kaže praksa, se ti le redko odločijo za selitev in, kot pravi poročilo, postanejo še bolj ogroženi ter se poskušajo nekako prilagoditi spremembam v okolju.

Tudi kadar se jim omogoči selitev v mesta, tem selitvam večinoma nasprotujejo. Takšni so denimo Inuiti  na Aljaski in v Kanadi. Klimatski migranti, ki se selijo zaradi nenadnih okoljskih katastrof, pa so tisti, ki se utegnejo preseliti v mesta, in tedaj resnično nastopi problem ureditve mestne infrastrukture," pravi Kovičeva.

Študija je aktualna tudi v kontekstu demografskih razprav, ki potekajo v Evropi, kjer se prebivalstvo stara in delovna sila usiha. Evropa priseljence iz tretjega sveta administrativno in fizično zavrača, različne strategije integracij priseljencev (delavcev) pa so med članicami EU izrazito neusklajene. V Sloveniji, kot ugotavlja demografska antropologinja dr. Duška Knežević Hočevar, so vidnejše vladne strategije doslej priseljevanje tujcev razumele predvsem kot kratkoročno blaženje delovnega primanjkljaja, dolgoročno pa priseljenskim tokovom niso bile naklonjene.