Srbski trener, nekdaj pa odlični nogometaš, ki je slovel predvsem po izjemnem izvajanju prostih strelov, je bil v Bariju član zmagovite postave Crvene zvezde, ki se takrat povzpela na evropski vrh. Siniša pa v spominih na tisti čudežni dan za jugoslovanski nogomet ne pretirava in priznava, da tekma ni bila preveč dobra.
“Dobro se spomnim tiste tekme in verjamem, da je bilo to najbolj dolgočasno finale vseh časov, a drugače ni šlo. Kar sedem naših igralcev je kasete s tekmami Marseilla na ogled dobilo šele par ur pred tekmo in takratni trener Ljupko Petrović nam je naročil samo to, da jih ne smemo napasti, ker jim bomo tako pustili preveč prostora za protinapade. Tako smo na igrišču prebili 120 minut in se žoge skoraj nismo dotaknili. Takšno taktiko je bilo zelo težko prenesti tudi na igrišče. Nasprotniku smo prepustili žogo in se le branili, a pač poslušali smo trenerja. Kasneje je prišlo do izvajanja enajstmetrovk, tam pa smo bili uspešnejši in slavili smo veliko zmago,“ se je zgodovinskega finala spomnil Mihajlović.
Ob tem ni pozabil dodati, da se sam ne bi nikoli odločil za podobno taktiko, saj svojo ekipo vedno pripravlja v tej smeri, da je treba iti na zmago. “Drugačen sem od Petrovića, ki je sicer velik trener. A jaz nikoli ne bi igral tako defenzivno in bi raje napadel od prve minute.“
