To velja ne glede na to, če gre za mamila, alkohol ali hazardiranje in odvisnost od hrane, je v ponedeljek pojasnila skupina zdravnikov. Tako kot pri drugih kroničnih boleznih, kot so bolezni srca, pa je zdravljenje in preprečevanje ponovnih pojavov simptomov odvisnosti dolgotrajno, zaključujejo specialisti.
Odvisnost običajno opisujemo na podlagi vedenjskih simptomov – na podlagi potreb in ugodja, ki ga doživijo posamezniki, ki zadovoljijo potrebo, ter reči, ki so jih pripravljeni odvisniki storiti, da bi dosegli ugodje in se izognili potrebi. Objava, ki jo je na svoji spletni strani v branje namenilo združenje, ni toliko novost, kot je poskus, da bi že znana odkritja prevedli v razumljivo obliko, ki bo v pomoč družinskim zdravnikom in splošni javnosti.
"Vedenjski problem je posledica napačnega delovanja možganov,“ se strinja dr. Nora Volkow, z ameriškega državnega inštituta za zlorabo mamil. Volkowa je pozdravila objavo in povedala, da bo pomagala tudi njeni agenciji, saj bodo lažje prepričali družinske zdravnike, da pri svojih pacientih preverjajo prisotnost simptomov odvisnosti.
Odvisnost je sicer produkt kompleksnega odnosa med čustvenimi, kognitivnimi in vedenjskimi mrežami v možganih. Pri tem svojo vlogo odigrajo tudi genske predispozicije, zaradi česar so nekateri bolj izpostavljeni odvisnosti, če pričnejo uživati mamila ali močna protibolečinska zdravila po poškodbah. Poleg tega je dejavnik tudi starost, saj bolj razvit prefrontalni korteks pomaga pri preprečevanju nezdravih odločitev, je pojasnila Volkowa. Prefrontalni korteks je namreč predel možganov, kjer se razum in čustva srečajo. Gre za enega od nevralnih predelov, ki dozorijo najkasneje, in zato imajo mlajši pogosteje več težav z družbenim pritiskom, ki jih sili v eksperimentiranje z mamili, kot starejši.
Kljub temu, da gre za težave, ki so močno povezane z možganskimi reakcijami, pa se mora posameznik vseeno sam zase odločiti, če se želi zoperstaviti odvisnosti. Razumevanje procesov, ki so na delu pri odvisnosti, bi lahko predvsem "zmanjšala sram glede teh vprašanj in okrnila stigmatizacijo,“ pravi Michael M. Miller.
