Za to dejanje, če bo policija tožilstvu poslala ovadbo, je v kazenskem zakoniku zagrožena kazen do petih let zapora. Prvak SNS sicer trdi, da ni podkupoval nikogar, ampak je lobiral za projekt letalskega muzeja, ki je nacionalnega in tudi regionalnega pomena. Pri tem ocenjuje, da to ni nič takega, saj to delajo vsi poslanci v parlamentu.
Med strankami se je na Jelinčičevo (ne pa tudi na Prijateljevo) stran bolj ali manj odkrito postavila SDS, katere predsednik Janez Janša zatrjuje, da je v ozadju politična roka notranje ministrice Katarine Kresal. Tudi predsednik Zbora za republiko in nekdanji Janšev minister Gregor Virant namiguje, da je Kresalova s pomočjo kriminalistov morda iskala še kakšne druge za Jelinčiča obremenilne dokumente. Vsekakor, pravi Virant, bo Jelinčiču zelo težko dokazati dajanje oziroma jemanje podkupnine. Podobnega mnenja je na primer tudi profesor fakultete za varnostne vede Bojan Dobovšek. Kazenski zakonik za kaznivo dejanje opredeljuje jemanje ali dajanje (tudi zahtevanje ali obljubljanje) podkupnine v obliki nagrade, darila ali kakšne druge koristi uradni osebi ali javnemu uslužbencu, da bi ta opravil (ali ne opravil) določeno uradno dejanje. Profesor, ki je član Kosove protikorupcijske komisije, dvomi, da je poslanski glas lahko opredeljen kot nagrada, darilo ali druga korist.
Javna korist?
Nekdanji sodnik in javni tožilec, danes pa odvetnik Boštjan Penko pa meni, da so podani dovolj trdni sumi kaznivega dejanja podkupovanja. Poslanec je po definiciji uradna oseba, prav tako je njegovo glasovanje v parlamentu uradno dejanje. Ta dva pogoja iz zakonika sta torej izpolnjena, tretji je »kakšna druga korist«. Zadeva bi bila popolnoma jasna, če bi Jelinčič v zameno za podporo pri glasovanju o interpelaciji zahteval, da se zemljišče blizu Murske Sobote prenese nanj ali kaj podobnega. Toda to ne pomeni, pravi Penko, da od tega obljubljenega zemljišča v zameno za podporo kmetijskemu ministru ne bi nihče imel koristi. Zelo verjetno bi od tega, da se določeno zemljišče, ki je v lasti države, prenese na občino, ta imela določene koristi. Navsezadnje je murskosoboški župan Anton Štihec sam omenjal 400 delovnih mest, poleg tega bi od tega muzeja lahko imela koristi letalska zveza, ki jo je do nedavnega vodil prav Jelinčič. Skratka, to dikcijo zakona o koristi je treba razumeti v širšem in ne zgolj osebnem pomenu. Glede hišnih preiskav v parlamentu in v prostorih kmetijskega ministrstva Penko meni, da v tej državi načeloma nihče ne more biti izvzet iz policijske preiskave, je pa bila policija očitno korektna in nobenega od osumljenih ni vklepala v lisice, kot se je zgodilo v njegovem primeru.
Poslanska trgovina
Razplet te preiskave in morebitni sodni epilog bosta potegnila bolj jasno črto med lobiranjem, političnim dogovarjanjem, ki je lahko morda moralno sporno, ni pa kaznivo, in korupcijo v poslanskih klopeh. Politično trgovino je bilo mogoče zaslediti že pri sprejemanju ustave leta 1991 oziroma pri najbolj spornem členu 55, ki je opredeljeval svobodno odločanje o rojstvu otrok, čemur je desnica ostro nasprotovala. Toda za sprejem ustave je bila potrebna dvetretjinska večina in še danes ni jasno, kaj je morala levica »žrtvovati«, da je bila ustava pravi čas sprejeta. Hkrati z ustavo so, na primer, sprejemali vračanju premoženja cerkvi in veleposestnikom zelo naklonjen denacionalizacijski zakon. Po nizu obstrukcij in usklajevanj ta zakon v družbenopolitičnem zboru – ta je bil v takratni skupščini ključnega pomena – 24. oktobra 1991 ne bi bil sprejet, če ne bi trije poslanci predhodnice današnjih socialnih demokratov zagotovili sklepčnosti.Tako je ob 41 navzočih poslancih (od 80) – zanimivo, da se je tudi Janez Janša poslancem pridružil šele kakšno minuto po glasovanju – 35 poslancev glasovalo za zakon. Med njimi tudi poslanec SDP (zdaj SD) Milan Balažic.
Drug tak primer je zakon o verski svobodi, ki ga na ustavnem sodišču še vedno premlevajo. Ta za božič decembra 2006 ne bi bil sprejet, če ne bi ob obstrukciji opozicije in DeSUS sklepčnosti zagotovila poslanca manjšin Roberto Battelli in Maria Poszonec, ki sta potem zakon tudi podprla. Izid: 46 proti 0. Podobno se je skoraj dve leti kasneje zgodilo z novim kazenskim zakonikom. Tokrat sta ob obstrukciji opozicije in deloma Desus vlogo trojanskega konja prevzela opozicijska Zmago Jelinčič in Srečko Prijatelj. Izid: 47 proti 0. V razpravah o politični trgovini se omenja tudi »prodani« glas tedaj krščanskega demokrata Cirila Pucka za predsednika vlade Janeza Drnovška leta 1996. Toda na enak način je leta 2000 na oblast, sicer zgolj za pol leta, prišel Janez Janša oziroma Andrej Bajuk. Odločilna glasova za politični preobrat sta prispevali Eda Okretič Salmič (DeSUS) in do takratna tesna sodelavka Zmaga Jelinčiča Polonca Dobrajc.
