Ameriškim kritikom bi se francoski najbrž lahko posmehovali, češ da jamrajo, ker je v uradni program od "njihovih" uvrščen samo Quentin Tarantino, vendar jim pritrjujejo, saj morajo priznati, da v letošnjem programu skoraj ni nobenega novega imena oziroma da v njem prevladujejo režiserji iz "canneskega hleva", kot so se izrazili, seveda vključno s Tarantinom, ki je s Šundom že osvojil zlato palmo, letos pa sodeluje z Bednimi pankrti (Inglorious Bastards, z Bradom Pittom v "akcionerju" iz 2. svetovne vojne).
Podobno je z drugimi imeni v uradnem programu, ki ga sestavlja 20 filmov: avstralsko Svetlo zvezdo (Bright Star) je režirala Jane Campion, ki je leta 1993 prejela zlato palmo za Klavir; avstrijsko-francoski režiser Michael Haneke je s filmom Skrito že osvojil zlato palmo za režijo, letos pa sodeluje z nemško-avstrijsko-francosko koprodukcijo Beli trak; španski cineast Pedro Almodovar je stari znanec Cannesa, ki sicer še ni dobil zlate palme, toda v zvezi z njegovim letošnjim filmom Pretrgani objemi (Los abrazos rotos) je kritik v časniku Libération že zapisal "zlata plama ali mierda". Britanec Ken Loach je tako levičarski kot festivalski veteran, ki konkurira za novo zlato palmo (prejel jo je že za Veter, ki trese ječmen) s filmom o francoskem nogometašu Ericu Cantoni, Iskanje Erica (Looking for Eric). Iz "stare garde" sta tudi Marco Bellocchio, ki sodeluje s filmom Zmagati (Vincere) in Alain Resnais, ki je v tekmovalnem programu z Norimi travami (Les Herbes folles). Slavni danski "dogmatik" Lars von Trier prihaja v Cannes z Antikristom v dansko-švedsko-francosko-italijanski koprodukciji, po daljšem času oziroma po osupljivem filmu Nepovratno, ki je tako šokiral festivalsko občinstvo, pa se vrača tudi francoski režiser Gaspar Noé, in sicer z Naenkrat praznina (Soudain le vide), posnetim na Japonskem.
Tudi avtorji šestih filmov iz Azije letos ne bodo prvič v Cannesu: hongkonški mojster kriminalk Johnnie To se vrača z Maščevanjem (s staro francosko pevsko zvezdo Johnnyjem Hallydayem), Lou Ye je pred leti brez dovoljenja kitajskih oblasti v Cannesu predstavil Poletno palačo, zaradi česar je imel doma težave, letos pa prihaja s Spomladansko vročico, homoseksualno ljubezensko zgodbo; filipinski režiser Brillante Mendoza je lani sodeloval s filmom Serbis, letos pa s Kinatay; tajvanska režiserja Ang Lee in Tsai Ming-Liang sta prav tako že canneska ljubljenca, prvi bo pokazal Zavzetje Woodstocka (Taking Woodstock), drugi pa Obraz; novinec je edino južnokorejski režiser Park Chan-wook s filmom o vampirjih Žeja (Bak Jwi).
Kar zadeva nacionalne kinematografije, je najmočneje zastopana Francija, ki jo ob Alainu Resnaisu in Gasparju Noétu predstavljata še Xavier Giannoli z Na začetku (A l'origine) in Jacques Audiard s Prerokom (Le Prophete). Elia Suleiman je sicer Palestinec, toda njegov film Čas, ki preostane je nastal v palestinsko-francoski koprodukciji. Španija ima poleg Almodovarja v tekmovalnem programu še Isabel Coixtet z Zvočnim zemljevidom Tokia, Velika Britanija pa poleg Loacha še Andreo Arnold, toda njen Fish Tank je angleško-nizozemska koprodukcija. Ameriški film pa, kot rečeno, zastopa samo Tarantino.
Zlate palme bo podeljevala mednarodna žirija, ki ji predseduje francoska igralka Isabelle Huppert, sestavljajo pa jo še italijanska igralka in režiserka Asia Argento, turški režiser Nuri Bilge Ceylan, južnokorejski režiser Lee Chang-Dong, ameriški režiser James Gray, britanski pisatelj Hanif Kureishi, tajvanska igralka Shu Qi, indijska igralka Sharmila Tagore in ameriška igralka Robin Wright Penn.
Poleg uradnega programa ima festival v Cannesu še tri tekmovalne programe Določen pogled, Zlata kamera (za prvence) in Kratki film - in še vrsto drugih. Poleg vseh teh, v katerih se odvrti po nekaj desetin filmov na dan, pa imajo v Cannesu še filmski sejem (Marché), na katerega pridejo tudi slovenski filmi: letos bosta tam prikazana Slovenka Damjana Kozoleta in 9:06 Igorja Šterka. V Cannesu pa bo tudi (oziroma že je) režiser mlajše generacije Martin Turk, ki se je lani s filmom Vsakdan ni vsak dan uvrstil v selekcijo kratkih filmov programa Štirinajst dni avtorjev (Quinzaine des réalisateurs), letos pa je gost programa Cinéfondation Résidence, ki so ga v Cannesu leta 1998 ustanovili z namenom, da bi mladim režiserjem pomagal realizirati njihov prvi ali drugi celovečerni film; Martin Turk je v tem programu s projektom Nahrani me z besedami.
