Kdor želi posneti filmsko biografijo, običajno potrebuje spektakularno življenjsko zgodbo: ni dovolj, da je portretiranec izjemen glasbenik, igralec, športnik ali kaj četrtega, za privlačnost zgodbe je skorajda nujno, da ima za seboj tudi težko življenjsko zgodbo. Občinstvo ima rado navdihujoče pripovedi o ljudeh, ki jim je uspelo navkljub nemogočim okoliščinam in so premagali hude preizkušnje. S temi dejstvi si je belila glavo tudi filmska ekipa, ki je pred dobrimi osmimi desetletji želela posneti film o življenju legendarnega Cola Porterja (1891–1964). Skladatelj in pisec besedil, ki si je v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja podredil ameriško glasbeno sceno, je bil ljubljenec občinstva in velika zvezda tistega časa. Kot takšen se je filmskim studiem zdel primeren za filmsko upodobitev, a pregled njegove življenjske zgodbe je scenaristom ponudil precej šibko osnovo. Zato so se zatekli k domišljiji.
Ekstravagantno življenje
Cole Porter se je rodil v eni najpremožnejših družin v ameriški zvezni državi Indiana, v kateri je odraščal kot edinec. Njegov oče je bil po poklicu farmacevt, mama pa hči špekulanta s premogom, ki je veljal za najbogatejšega človeka daleč naokoli. Ded, ki je poveljeval družini, si je vbil v glavo, da bo vnuk odvetnik, kar se ni najbolje skladalo s Colovim zabavljaškim značajem, še manj pa z njegovim izjemnim glasbenim talentom. Že pri šestih letih je namreč igral violino, pri osmih klavir, dve leti kasneje pa je že pisal operete.
Vse te dosežke je mama, ki je bila Colova največja oboževalka, skušala napraviti za še impozantnejše, tako da je sina predstavljala kot dve leti mlajšega, kot je bil v resnici. Ne le da je izhajal iz premožne družine, Cole je bil energičen, dobrovoljen ter prijetnega značaja in je med šolanjem zlahka sklepal prijateljstva. Na elitni univerzi Yale je diplomiral iz angleščine in francoščine, vmes pa napisal več kot 300 pesmi in si postopoma utiral pot na Broadway. Kljub temu je na koncu obveljala volja starega očeta in Cole se je moral vpisati na Harvard, smer pravo. »Nekega dne sem igral svoje pesmi in slišal me je dekan fakultete. 'Zakaj študiraš pravo, če pa si zanič v tem? Prešolaj se na področje glasbe in si tam ustvari kariero,' mi je dejal in to je bilo nekaj, kar me začuda ni prešinilo nikoli prej,« je mnogo kasneje v intervjujih razlagal Porter.
Med prvo svetovno vojno je po nekaterih navedbah služil v francoski tujski legiji, čeprav za njegovo vojaško udejstvovanje ni trdnih dokazov. Vojni je sledilo ekstravagantno obdobje v Parizu in Benetkah, kjer je živel še razsipneje kot kadar koli prej. Čeprav je bil homoseksualec, se je poročil z osem let starejšo bogato ločenko Lindo Lee Thomas, saj je zakonska zveza koristila obema, istospolna usmerjenost pa je morala ostati skrivnost, še zlasti po vrnitvi v ZDA.
Določila moralnega kodeksa
Proti koncu dvajsetih se je proslavil na Broadwayu in njegova glasbena kariera je doživela velikanski razcvet. Pisal je tako za broadwayske uprizoritve kot za londonski West End, začela pa so prihajati tudi povabila iz Hollywooda. Sodeloval je pri nekaterih največjih produkcijah in pridobil zvezdniški status, kar je filmarje v začetku štiridesetih let navdalo z idejo, da si njegova življenjska zgodba zasluži filmsko upodobitev. Pravo ozadje te domislice gre iskati v tem, da so iskali način, kako bi z njegovo glasbo ustvarili še več dobička. Porterjeva resnična življenjska zgodba je bila drugotnega pomena, zato si s pisanjem scenarija niso delali preglavic. Uporabili so peščico resničnih dejstev, vrzeli pa zapolnili z domišljijskimi zapleti. V filmu denimo ni niti bežno nakazano, da Porterja ženske niso zanimale, njun odnos z Lindo pa je prikazan kot velika ljubezenska zgodba. V tistem času je v Hollywoodu veljal Haysov kodeks, ki je strogo zapovedoval, kaj je moralno in kaj ne ter kaj torej sme biti upodobljeno na velikem platnu. Istospolna romantična naklonjenost je bila velikanski tabu, prav tako tudi zunajzakonski spolni odnosi, prešuštvo, golota, preklinjanje, popivanje in še marsikaj.
Muzikal, ki velja za precej tipično melodramo, pa je po drug strani resnicoljubno prikazal nesrečo, ki se je Porterju zgodila jeseni 1937, ko ga je med jezdenjem konj vrgel iz sedla in nato padel nanj. Glasbenik je utrpel hude poškodbe in nekaj časa je kazalo, da mu bodo morali amputirati obe nogi, kar je zavrnil. Prestal je več deset operacij, a kljub temu preostanek življenja preživel v hudih bolečinah, ki jih je po njegovih besedah omililo zgolj pisanje nove glasbe.
»Najslabša stvar, kar sem jih videl«
Ko so filmarji Porterja vprašali, kdo naj ga odigra, je glasbenik v šali navrgel ime Caryja Granta, enega najuspešnejših in tudi najpriljubljenejših hollywoodskih zvezdnikov. Prepričan je bil, da bo vsakomur jasno, da gre za zafrkancijo, saj si s čednim igralcem nista bila niti malo podobna, a se studijskim šefom ideja ni zdela napačna. Še preden bi lahko razjasnili, da gre za nesporazum in da je za vlogo nemara primernejši Fred Astaire, ki je v resnici spominjal na Porterja, so snovalci že najeli Granta. Slednji je v tridesetih letih zaslovel kot šarmanten in eleganten igralec, ki je bil znan predvsem po vlogah prefinjenih gospodov in romantičnih junakov. S Porterjem, ki je bil nekoliko čokat in bolj robatega videza, ni imel veliko skupnega, a je studio vztrajal pri svoji izbiri, saj je bilo njegovo ime za film velika komercialna pridobitev. Vlogo Porterjeve soproge Linde je odigrala Alexis Smith, ki je bolj kot v Hollywoodu slovela na Broadwayu. Režijo filma je prevzel Michael Curtiz, ki se z Grantom ni ujel. Snemanje je potekalo v napetem vzdušju, saj naj bi Grant pogosto kritiziral scenarij in nekajkrat kratkomalo zavrnil igranje prizorov, ki so bili po njegovem mnenju napisani preveč izumetničeno.
Film, v katerem je občinstvo Caryja Granta prvič videlo v barvah, je obveljal za velikansko uspešnico. Vstopnice so se imenitno prodajale, Noč in dan pa je zasedel sedmo mesto na lestvici finančno najdonosnejših filmov leta 1946. Kritiki so bili precej manj navdušeni. Nekateri so se muzikalu odkrito posmehovali, William Bowers, ki je sicer sodeloval pri pisanju scenarija, pa je dejal: »Še vedno mislim, da je to najslabša stvar, kar sem jih kdaj videl. Bilo mi je naravnost nerodno. Glasba pa je čudovita in to je edino, kar je pomembno v tem neumnem filmu.«
