Vse se je začelo s skladbo Je t'aime moi non plus, duetom, ki ne pušča nobenega dvoma o vsebini besedila, čeprav je bil odpet v francoščini. Gotovo se spomnite nežne melodije in prepletanja globokega moškega glasu in nežnega ženskega vzdihovanja, ki se stopnjujeta v sopihanje in stokanje, ob čemer poslušalec dobi občutek, da je vdrl v intimo zaljubljenega para.
Gre za glasbeno uspešnico iz leta 1969, ki jo podpisuje vsestranski francoski umetnik Serge Gainsbourg, ki je skladbo tudi odpel s svojim tedanjim dekletom Jane Birkin. Sedem let kasneje je prav Birkinova stopila pred kamero v njegovem istoimenskem režijskem prvencu.
Promocija iz Vatikana
Gainsbourg je bil eden tistih umetnikov, ki je rad izzival in vseskozi preizkušal, kje so meje. Če vprašate Vatikan in nekatere glasbene in filmske kritike, jih je večkrat tudi prekoračil. Najbolj očitno prav z uspešnico Je t'aime moi non plus, katere naslov bi lahko prevedli v »Ljubim te, jaz tudi tebe ne«. Besedilo ni prav globoko. Ponavljajo se trije ali štirje verzi, ki vključujejo dialog med udeležencema spolnega akta, ki si med sopenjem in vzdihovanjem izrekata ljubezen, a jo tudi negirata. Ženski glas šepeta o tem, da je on kot val, ona pa kot goli otok, in tem, da »prihaja« med njegovimi boki, on pa ji odgovarja, da se ji bo pridružil.
Stokajoče in hropeče izrekanje teh verzov je močno vznemirilo cerkvene dostojanstvenike, ki so se ob izidu burno odzvali in tako pesmi naredili najboljšo reklamo, kar jih je. Ker se skladba nanaša na tabu spolnih užitkov brez ljubezni, pesmi niso samo prepovedali, ampak so tudi izobčili izvršnega direktorja založbe, ki jo je distribuiral v Italiji. »Papež nam je naredil največjo reklamo,« je gesto komentiral Gainsbourg. Uspešnica je silno razburjenje povzročila tudi drugod. Njeno predvajanje so prepovedali v Španiji, na Švedskem, v Združenem kraljestvu, Braziliji, Italiji in večini ZDA. Še v domači Franciji so jo radijski uredniki smeli zavrteti šele po 23. uri. Vse te prepovedi in omejitve so, kot velja tudi v mnogih sorodnih primerih, zgolj povečale radovednost ljudi. Je t'aime moi non plus je kasneje ob ponovnih izdajah doživela sijajen uspeh in zasedla vrhove številnih evropskih glasbenih lestvic.
»Najlepša ljubezenska pesem«
Poleg njene prepovedi je k priljubljenosti vplivala tudi saga o njenem nastanku. V šestdesetih letih se je Gainsbourg namreč zelo veliko družil z Brigitte Bardot, ki se je po tem, ko je zaslovela kot igralka in seks simbol, želela preizkusiti še kot pevka. Zanjo je napisal več pesmi, sodelovanje pa se je preselilo tudi med rjuhe, pri čemer dejstvo, da je bila Bardotova poročena, v času seksualno svobodnih šestdesetih ni bilo omembe vredna omejitev. Ko sta se zaljubljenca nekega dne sprla, je igralka zahtevala, da ji v dokaz kesanja napiše »najlepšo ljubezensko pesem, kar jih je«.
Ni je razočaral in kmalu sta v studiu posnela Je t'aime moi non plus. Še pred izidom so tabloidi pisali o »obscenem singlu, ki sta ga razvpita umetnika posnela med seksom«, kar je prišlo na uho tudi Gunterju Sachu, tedanjemu možu Bardotove. Znorel je in zahteval konec javnega sramotenja, zaradi česar je Brigitte Gainsbourga prosila, naj njune stvaritve vendarle ne izda.
Gainsbourg je pesem pospravil v predal in se posvetil drugim projektom, denimo snemanju filma Slogan, pri katerem je sodeloval kot igralec v glavni vlogi. Na snemanju je spoznal Jane Birkin, 22-letno Angležinjo, ki se je skušala uveljaviti kot igralka. Tujka, ki niti ni znala povsem dobro francosko, mu sprva sploh ni bila všeč, ko pa sta se prvič skupaj napila, je med njima vzniknila romanca, ki je trajala poldrugo desetletje. Sčasoma ji je predlagal, da bi skupaj z njim odpela Je t'aime moi non plus. Misel, da bi stopila v čevlje velike Brigitte Bardot, je navdušila Birkinovo, ki je kasneje priznala, da je bila na slavno igralko precej ljubosumna. Skladba je naposled izšla leta 1969, a je širšo prepoznavnost dosegla v letih, ki so sledila.
Potenciranje škandaloznosti
Škandaloznost pesmi je nekaj let kasneje doživela dodatno nadgradnjo. Če glasba posnema spolni akt, ki poteka ne le zunaj zakonske zveze, pač pa tudi v odnosu, kjer je prisotna zgolj seksualna privlačnost, ne pa tudi ljubezen, je istonaslovni film šokantnost še potenciral.
Gainsbourg je bil pač eden tistih, ki je užival, ko je vznemirjal, izzival in tudi jezil, kar mu je leta 1976 z erotičnim filmom Je t'aime moi non plus uspelo z odliko. Gre namreč za zgodbo o osamljeni in precej fantovski mladenki Johnny (Jane Birkin si je za to vlogo postrigla dolge svetle lase in se odrekla ličilom), ki dela kot natakarica na avtocestnem počivališču sredi ničesar. V njen dolgočasni vsakdanjik nekega dne vkorakata gejevska tovornjakarja: možat in svetovljanski Krassky (zvezdnik ameriške gejevske kinematografije Joe Dallesandro) in njegov mlajši ljubimec Padovan (Hugues Quester). Prvi se začne spogledovati s fantovsko natakarico, flirt pa se hitro razplamti v vroče razmerje.
Težava pa je seveda očitna: njo privlačijo moški, njega pa prav tako. Zveza kljub temu nekako funkcionira, saj je Johnny iz ljubezni do postavnega tovornjakarja pripravljena požreti marsikaj, tudi pristati na spolne odnose, ki so zanjo izjemno boleči. Prav ta element bolečine in neprijetnosti je tisto, po čemer se film močno razlikuje od preostale erotične produkcije tistega časa. Johnnyjina podredljivost in njena pripravljenost na analne odnose, ki so bili v sedemdesetih še večji tabu kot sama homoseksualnost, sta šokirali tako gledalce kot kritike.
Kontroverzni film je izšel marca 1976 in obveljal za izdelek, ki žali človekovo moralo. Kritiki so bili neusmiljeni. Pisali so o »vizualni gnusobi« in o tem, da je Gainsbourg s svojim raziskovanjem spola, identitete in spolne privlačnosti prekoračil vse meje dobrega okusa. Marsikje ga niso hoteli predvajati, ponekod pa so ga cenzorji močno oklestili. Moralo je miniti več desetletij, da se je splošni vtis nekoliko spremenil: film dandanes velja za erotično dramo z imenitnimi igralskimi nastopi, odlično režijo in dobro glasbo. V bran ga je vzel tudi slavni francoski filmar François Truffaut, ki je v njem prepoznal veliko umetniško vrednost. Medtem ko je Gainsbourg do konca ostal zvest vlogi dežurnega provokatorja, se je Jane Birkin v kasnejših desetletjih v kolektivni spomin zapisala precej bolj prefinjeno, in sicer kot modna ikona, po kateri nosi ime legendarna Hermèsova torbica. A v filmu iz leta 1976 bi v njej zaman iskali sledi glamurja. Tam je bila le Johnny, osamljena in po ljubezni koprneča ženska, ujeta med smetarskimi tovornjaki.
