Če vprašate Ameriški filmski inštitut, so le tri igralke v vsej zgodovini filma pustile večji pečat od Ingrid Bergman (1915–1982). Švedinja, ki je že kot mladenka zaslovela v domovini, si nato podredila Hollywood in osvojila tudi večji del Evrope, se na uradni lestvici 50 največjih igralskih legend uvršča takoj za Katharine Hepburn, Bette Davis in Audrey Hepburn. Četrtouvrščena Bergmanova je v skoraj pet desetletij trajajoči karieri posnela več kot 50 filmov, osvojila tri oskarje, štiri zlate globuse, dva emmyja in nagrado tony.
Sveži veter s Švedskega
Zgodovina jo pomni kot igralko z neizmernim talentom, ki je najbolj zasijal v klasiki Casablanca (1942), romantični vojni drami, ki še danes velja za eno največjih filmskih mojstrovin. Toda preden so jo kritiki prepoznali kot izjemno umetnico in preden jo je občinstvo vzljubilo, je Bergmanova preživela več težkih let. Odraščala je brez mame, oče pa je bil fotograf, ki je iz svoje edinke ustvaril »največkrat fotografiranega otroka v Skandinaviji«, je nekoč v enem od intervjujev dejala Bergmanova. Večkrat je tudi govorila o tem, kako je od nekdaj vedela, da želi biti igralka, saj ji je pretvarjanje, da je pred kamero nekdo drug, že od otroštva prinašalo največ veselja. Komaj 14 let je imela, ko je postala sirota in se je začelo njeno seljenje od enega do drugega sorodnika. Izguba obeh staršev jo je močno zaznamovala, a je pozneje večkrat dejala, da jo je prav občutek osamljenosti spodbudil k temu, da se je še odločneje oklenila igralskih sanj.
Njeni prvi tozadevni poskusi so bili sicer precej klavrni. Čeprav je opravila izpite na Kraljevi dramski akademiji v Stockholmu in že kmalu začela prejemati ponudbe za manjše vloge, se je morala v tem času soočati z več neprizanesljivimi kritikami. Poznavalci so ji žugali, da je »je preveč skupaj«, predvsem pa, da »besede izreka na zelo nenavaden način«. Kljub tem ne najbolj laskavim pripombam je na Švedskem posnela več filmov, v enem od njih pa jo je opazil David O. Selznick, razvpiti ameriški producent in lovec na talente. Mlado Švedinjo je povabil v Los Angeles, in sicer na podlagi intuicije, saj so bili racionalni vzgibi dokaj šibki. Ali kot je Selznickove pomisleke kasneje strnil njegov sin: »Ingrid Bergman ni govorila angleško, bila je previsoka, njeno ime je zvenelo preveč nemško in imela je prekošaste obrvi.« Čeprav njen videz ni ustrezal takratnim lepotnim idealom, ki so slavili suhljatost in obilico ličil, je bilo neizpodbitno, da Švedinja premore silovito karizmo, pristno lepoto in osupljiv igralski talent. Odločitev, da njeno ime ostane nespremenjeno, prav tako pa tudi njen videz, se je obrestovala natanko tako, kot je Selznick upal. Bergmanovo je ameriško občinstvo vzljubilo, saj je v Hollywood prinesla nekakšno severnjaško osvežitev. Že njen prvi ameriški film Intermezzo (1939) je bil namreč uspešnica, v naslednjih letih pa so se zvrstile odmevne vloge v filmih Dr. Jekyll and Mr. Hyde (1941), Casablanca (1942), Komu zvoni (For Whom the Bell Tolls, 1943), in Plinska svetilka (Gaslight, 1944), za katerega je leta 1945 prejela prvega oskarja.
Silna privlačnost
Na snemanju vojne romance Komu zvoni je spoznala Garyja Cooperja (1901–1961), šarmantnega Američana, ki je bil ena največjih hollywoodskih zvezd. Visok, zadržan in prepoznaven po značilnem umirjenem slogu igre je Cooper podobno kot Bergmanova izstopal med preostalimi igralci svojega časa. Zvezdnika sta se na snemanju odlično ujela, kemija med njima pa je bila tolikšna, da je njun skupni nastop sprožil številne govorice. Tako 28-letna Bergmanova kot 42-letni Cooper sta bila v tistem času poročena in sta vztrajno zanikala namige o aferi.
Mnogo let in več razpadlih zakonov kasneje je Bergmanova priznala, da se je na snemanju »brezupno zaljubila« v Cooperja, on pa je nekoč povedal, da med vsemi ženskami, ki so bile zaljubljene vanj, nobena ni imela tako silovitih čustev kot Bergmanova. Povedal je tudi, kako ga je prizadelo, ker je po koncu snemanja prekinila vse stike z njim.
Ženska v ospredju
Zvezdnika sta sicer v istem letu posnela še en film, in sicer Saratoga Trunk, ki pa je zaradi različnih kalkulacij študijskih šefov luč sveta ugledal šele leta 1946. Gre za zgodovinsko romanco, ki se dandanes ne uvršča med klasike povojne filmografije, ob izidu pa je pritegnila precej pozornosti. Je namreč eden redkih filmov tistega časa, kjer je v ospredju ženski lik. Posneli so ga po istonaslovnem romanu iz leta 1941, ki ga je napisala ameriška pisateljica Edna Ferber. Režiser Sam Wood je v glavnih vlogah sprva želel Olivio de Havilland in Errola Flynna, a sta zaradi drugih obveznosti sodelovanje odklonila, vlogo pa sta zavrnila tudi Vivien Leigh in Cary Grant, kar je snovalce naposled pripeljalo do Ingrid Bergman in Garyja Cooperja. Čeprav sta igralca odlično sodelovala, je bilo snemanje precej zahtevno. Bergmanova je bila namreč noseča, zakrivanje njenega trebuha pa je od celotne ekipe terjalo precej inovativnosti.
Zgodba, ki je postavljena v leto 1875, sledi mladi in odločni Clio Dulaine (Bergmanova), ženski mešanega porekla, ki se iz Pariza vrne v New Orleans, da bi se soočila z družino svojega pokojnega očeta. Od sorodnikov namerava terjati dediščino, ki ji pripada, saj je bil njen oče premožen aristokrat, ki je zapeljal njeno mamo. Na poti spozna pustolovca Clinta Maroona (Cooper). Sprva ga želi uporabiti kot zaveznika pri uresničevanju svojih načrtov, vendar med njima postopoma vzniknejo resnična čustva. Clint je očarljiv, a nepredvidljiv hazarder, ki živi brez kakršnega koli dolgoročnega načrta, medtem ko je Clio ambiciozna, odločna in pripravljena narediti skoraj vse, da bi dosegla svoje cilje. Njun odnos zaznamujejo mnogotere spletke, družinski spori in boj za družbeni položaj, ob tem pa film ponuja tudi vpogled v življenje ameriškega juga v 19. stoletju.
Čeprav se zgodba vrti okoli romantičnega zapleta med ambiciozno in neukročeno mladenko ter hazarderjem zrelih let, je bila glavna privlačnost filma v vlogi, ki jo je odigrala Bergmanova. Clio je bila za tedanje hollywoodske standarde nenavadno kompleksna junakinja: ni bila pasivna zaljubljenka, lepotica, ki vdano čaka in hlepi po moškem, temveč pogumna ženska, ki se ne meni prav veliko za družbena pričakovanja in sama kroji svojo usodo. Film je pri kritikih naletel na dokaj medel odziv, je bil pa toliko bolj všeč gledalcem, ki so poskrbeli, da je obveljal za peti najdonosnejši film leta 1946.
