To je pa res zanimivo: bereš, kako so tisti na desni že tako zavozili, da se kar kadi. Hohoj, komentirajo oni z leve, saj to je res za crknit.
Razmišljaš in se ti zdi, da imajo v bistvu kar prav.
Toda, jok! Pogledaš drugam in kaj vidiš? Levičarji nimajo pojma! Desničarji so pametni in spretni, da je kaj. V resnici, eh, spet ta resnica, delajo za napredek. Fuj, levičarji, gnusoba grda!
Ah, za takšne reči imamo Slovenci obilo pregovorov. Enega o laži, ki ima kratke noge, smo že jemali. Drugi je pa tale: vsake oči imajo svojega malarja!
A ni to lepo povedano? Pomeni, da ima vsak človek svojo predstavo o tem, kaj je prav, lepo ali privlačno.
Hm, spomnim se kosil pri zdaj že davno pokojni stari mami. Kadar smo prišli na obisk, je bila na mizi pečena domača kura. In zdaj glej čudo: čeprav je imela le dvoje krač oziroma beder, sem vedno jaz dobil eno. Pa ne zato, ker bi se tepel ali cmihal zaradi kosov kokoši, marveč zato, ker so okusi pač različni. Eni so imeli raje belo meso, tretji kaj četrtega. Zdi se mi, da si je moj mlajši brat, takrat še bratec, takisto večkrat poskušal izboriti kračo, a sem avtoritarno posegel vmes jaz. To mi je uspevalo tam nekje do bratčevih trinajstih let. Po tem se mi je začel upirati in jezikati. Presneti levičar!
Dobro, to je bila drobna anekdota, toda tako je pač na svetu. Kaj bi pa bilo, če bi vsi ljudje hrepeneli le po bedrescih? Saj bi morali kokoši nekako križati s stonogami ali kaj takšnega. Tako pa imajo številni ljudje, recimo moškega spola, najraje plavolaske, drugi ženske s temno frizuro. In tako naprej. Včasih naše žlahtne rožice tudi malce čarajo in si lahko prek noči spremenijo pričesko. Napredek pač. Toda nekoč smo imeli predsednico jugoslovanske vlade Milko Planinc, ki so ji kronično primanjkovale devize. In, hop, pa so iz trgovin izginili kava, pralni praški – in barve za lase. Da vi vidite, kakšna panika je nastala! Ja, sem takrat na nekem sestanku pripomnil, da je »napočil trenutek resnice«. Trije ali štirje kolegi so me skoraj vrgli skozi okno, ha, ljubitelji plavolask …
-
Ampak začeli smo vendar z levico in desnico. Od kod sploh takšno poimenovanje?
Vse se je, tako me je podučila digitalna pamet, začelo s francosko revolucijo leta 1789. Ko so se poslanci zbrali, da bi odločali o tem, koliko oblasti bo obdržal kralj Ludvik XIV, so se v dvorani posedli glede na svoja prepričanja. Na DESNI strani predsednika skupščine so sedeli predstavniki plemstva in duhovščine, ki so podpirali kralja, tradicijo in ohranitev starega reda. Na LEVI strani predsedujočega so sedeli predstavniki tretjega stanu, ki so zahtevali korenite spremembe: enakost, odpravo privilegijev plemstva in omejitev kraljeve oblasti. Ta naključni sedežni red je sčasoma prerasel v trajno politično prispodobo.
Pri nas je včasih seveda vse zmešano in premešano. Kralja nimamo, razen tistega Ciglerja, ki pa je, kot pravijo, po desničarsko dokaj spreten. Vsakokrat, ko pride v vlado, mu kupijo avto, ki ga potrebuje njegova velika družinica.
Se je pa med ljudmi dokaj dobro prijelo tole razlikovanje: levičarji prisegajo k levim strankam. Ampak hkrati so njihovi najhujši kritiki. Nekoč, pred leti, je vladala LDS. Če si srečal kakšnega eldeesovca in mu jih napel zavoljo stranke, so mu zažarele oči: povedal ti je sto drugih podatkov o svoji druščini.
Desne stranke, pravijo levičarji, nimajo privržencev, temveč vernike. Njihov vodja je bog in batina. Pika!
Malo pa pomaga tudi nekaj humorja. Takole je razmišljal znani politik: »Vem, nekateri me imajo že vrh glave, drugim grem pa na jetra, torej sem jim v resnici kar pri srcu.«
Kdo pa je to?
Vprašajte svojega »malarja« v očeh!
