Glavni razlog za postopno upočasnjevanje Zemljine rotacije je že od nekdaj Luna. Z gravitacijo namreč privlači oceansko vodo in na Zemlji ustvarja dve izboklini – plimsko valovanje. Ker pa se Zemlja okoli svoje osi vrti bistveno hitreje, kot Luna potuje okoli nje, ti dve vodni izboklini prehitita Luno in nista povsem pod njo, ampak malo naprej. Luna nato s svojo gravitacijo to prehitro vodo vleče nazaj proti sebi. Ob tem voda zadeva ob morsko dno in obale celin, s čimer nastaja trenje. To trenje deluje kot neviden zavorni sistem za celoten planet: rotacijsko energijo Zemlje pretvarja v toploto, vrtenje planeta pa se zaradi tega upočasnjuje. Posledično so naši dnevi vsako stoletje daljši za približno dve milisekundi.
Hkrati se Luna zaradi ohranjanja vrtilne količine oddaljuje od Zemlje s hitrostjo skoraj štirih centimetrov na leto, kar so potrdile laserske meritve z uporabo odsevnikov, ki so jih na Lunini površini pustile misije Apollo.
Da se je Zemlja v preteklosti vrtela hitreje, dokazujejo tudi starodavni astronomski zapisi o sončnih mrkih. Z natančno analizo skoraj 3000 let starih dokumentov, ki so jih vestno beležili starodavni kralji, duhovniki in astronomi, lahko znanstveniki izračunajo, kje in kdaj so bili mrki vidni v preteklosti. Primerjava teh podatkov z današnjimi računalniškimi modeli pokaže, da se je planet nekoč res vrtel hitreje.
Človeški vpliv, ki pospešuje spremembe
V zadnjih desetletjih pa je k upočasnjevanju Zemlje pomembno prispeval še en dejavnik: podnebne spremembe. Taljenje ledenikov in polarnih ledenih plošč povzroča prerazporeditev mase na planetu. Voda se s polarnih območij steka proti ekvatorju, kar je primerljivo z umetnostno drsalko, ki upočasni svoje vrtenje tako, da iztegne roke. Ta prerazporeditev mase poveča vztrajnostni moment Zemlje in posledično upočasni njeno rotacijo.
Nedavne študije, med drugim raziskovalcev na Zvezni visoki tehniški šoli v Zürichu ETH, so pokazale, da je stopnja upočasnjevanja zaradi taljenja ledu v zadnjih letih »brez primere« v zadnjih 3,6 milijona let. Vpliv človeka je postal tako izrazit, da bi lahko do konca 21. stoletja celo presegel dolgoročni zaviralni učinek Lune.
Pogled v daljno prihodnost
Če bi se ta trend nadaljeval milijarde let, bi lahko prišlo do pojava, znanega kot »plimsko zaklepanje«, med katerim bi se Zemljina rotacija uskladila z njeno potjo okoli Sonca. V tem primeru bi bila ena stran planeta vedno obrnjena proti Soncu, kar bi jo spremenilo v izsušeno puščavo, medtem ko bi bila druga stran zamrznjen, z ledom pokrit svet. Bivalni pas bi obstajal le na ozkem območju med obema skrajnostma.
Vendar je ta scenarij zgolj teoretičen. Znanstveniki ocenjujejo, da bi Zemlja potrebovala okoli 50 milijard let, da bi se povsem nehala vrteti oziroma bi dosegla stanje »plimskega zaklepanja«. Naše Sonce pa bo svojo življenjsko pot sklenilo že veliko prej, v približno petih milijardah let, ko se bo razširilo v rdečo orjakinjo in uničilo Zemljo.
