»Z Žigom Šeškom smo se začeli pogovarjati o udeležbi v Umagu, takoj ko je osvojil mladinski turnir na odprtem prvenstvu Avstralije, ne šele po zmagi med dvojicami v Wimbledonu. Tudi v prihodnje mu bomo pomagali pri karieri, da bo med člani čim laže napredoval. Naša odločitev, da mu damo eno od povabil, se je takoj izkazala za upravičeno, saj na začetku turnirja na drugem največjem igrišču še nikoli nismo imeli toliko gledalcev in toliko prodanih vstopnic kot ob Žigovem nastopu, poleg tega pa se je v prvem nizu odlično upiral poznejšemu zmagovalcu turnirja Špancu Danielu Meridi,« je direktor umaškega ATP-turnirja Tomislav Poljak navdušen nad dejstvom, da je po upokojitvi Blaža Kavčiča, Aljaža Bedeneta in Blaža Role v Umagu končno spet nastopil kak slovenski teniški igralec.
ATP-turnir v Umagu s svojim več kot 600.000 evrov vrednim nagradnim skladom (od česar zmagovalcu pripade skoraj sto tisočakov) že 36 let velja za največji teniški dogodek v bližini Slovenije, zato ga vsako leto obišče veliko slovenskih ljubiteljev tenisa. Po nekaj sušnih letih brez naših junakov se zdi, da bodo v prihodnje zaradi naših novih teniških upov turnir lahko spremljali še bolj doživeto. Umaški turnir velja za enega najbolj privlačnih ne le v naši soseščini, ampak kar v vsem teniškem svetu, saj je v konkurenci več kot sto vsakoletnih turnirjev ATP v svetu že večkrat prejel posebno nagrado za izvrstnost, pri čemer so ga za najljubšega izbrali tako obiskovalci kot teniški igralci, ki jim je ob bogatem spremljevalnem programu všeč tudi prijazen urnik tekem v poznopopoldanskih in večernih urah.
»Slovenski moški tenis ima prav v Umagu največjo in najboljšo priložnost za stik s svetovnim tenisom, za nas kot organizatorje pa je slovenski trg skupaj s hrvaškim in italijanskim najpomembnejši za dober obisk pri nas. Vsi igralci iz teh treh držav imajo za nas posebno veljavo. Mladi hrvaški tekmovalci bodo še vedno imeli prednost, saj so povabila na tak turnir najboljša priložnost za prodor v svet. Na Hrvaškem imamo sicer še nekaj manjših turnirjev serije challenger, ki bi tudi Sloveniji prišli zelo prav. Takšne priložnosti niso samoumevne in jih je treba ceniti ter pokazati primeren pristop, kakršnega je kljub porazu pokazal tudi Žiga.
Skupaj s Svitom Suljićem, ki je pozdravil poškodbo in spet dosega izvrstne rezultate, sodita med najboljše v svoji generaciji. Verjamem, da bosta v prihodnje oba redna udeleženca tega turnirja in bosta rasla skupaj z nami. Dobro poznam tudi njuni družini, ki izvrstno vplivata na njuno kariero,« pravi Poljak, nekdanji športni novinar, ki je leta 2013 nekaj mesecev po intervjuju s prejšnjim direktorjem turnirja in lastnikom športne agencije Lawrenceom Frankopanom dobil ponudbo, ki se ji ni mogel upreti.
Po stisku roke
»Najprej sem mislil, da me hoče le za kak PR, kar me ni zanimalo, a je bila to ponudba za delo športnega agenta, čez čas pa še za direktorja turnirja,« razlaga Poljak, ki kot agent že dolgo sodeluje z Italijanom Jannikom Sinnerjem, Rusom Karenom Kačanovim, Švicarjem Stanom Wawrinko, Francozom Gaelom Monfilsom, Kanadčanom Denisom Shapovalovom ter našima Kajo Juvan in 17-letnim upom Svitom Suljićem. Prav s svojim prepoznavanjem nadarjenih teniških igralcev je Poljak zelo zaslužen za vedno izvrstno udeležbo na umaškem turnirju.
»Vselej iščemo obetavne igralce in jim ponudimo povabilo na glavni turnir ali v kvalifikacije ter se dogovorimo, da nam v prihodnjih letih to uslugo vrnejo z vnovično udeležbo. Tako smo naredili pred leti pri Sinnerju, Runeju in tudi Alcarazu. Ko je Carlos pri 16 letih v Milanu tesno izgubil v drugem krogu mladinskega turnirja, sem stopil do njegovega trenerja in mu ponudil povabilo na kvalifikacije za tisto leto. Tedaj ga zaradi neugodnega termina ni vzel, leta 2020 je turnir zaradi covida odpadel, leta 2021 pa nam ga je le uspelo pripeljati. Takrat smo sklenili pogodbo z obveznostmi, a bi zadoščal tudi stisk roke, saj gre za poštenega fanta in šampiona tudi po obnašanju, ki mu filmski vzpon ni prav nič stopil v glavo. Do zadnjega sem se bal, da bo preveč utrujen za prihod, a so me ves čas pomirjali, da bo držal obljubo. In jo je res in na turnirju še zmagal,« se spominja direktor, ki je leto zatem lahko užival še v zmagoslavju Sinnerja v prvem od pozneje številnih finalov dveh najboljših igralcev sedanjosti.
Vse bolj izčrpani igralci
Prvi mož turnirja priznava, da letos niso imeli najbolj srečne roke pri privabljanju igralcev, pa še med udeleženci so glavni zvezdniki izpadli že v prvih krogih. »Začelo se je kar obetavno, a potem smo v 24 urah izgubili šest od sedmih igralcev, ki smo jih oglaševali kot glavne atrakcije turnirja, med njimi sta bila Italijana Flavio Cobolli in Matteo Arnaldi ter Hrvat Dino Prižmić. Kaj takega se res redko zgodi, a to je tenis in to je eden od čarov in prekletstev organizacije turnirja. Kot pravijo Angleži: Control the controlable (Nadziraš lahko le tisto, kar je moč nadzorovati). Naredili smo vse, kar smo lahko. Le teden dni po Wimbledonu ni lahko pripraviti turnirja z močno udeležbo. Večina tekmovalcev je na terenu dala od sebe vse, Cobolli se je celo opravičil za zgodnji poraz, a to ni bilo potrebno. Še nekaj dni prej je v Wimbledonu igral četrtfinale in potem še zbolel, zato je po Umagu odpovedal turnir v Kitzbühelu.
Tudi Prižmić je dal vse od sebe, razočaral me je le Belgijec Alexander Blockx, ki pa je tožil, da je bilo na igrišču zelo soparno, kar je res, saj imamo letos poletje z obilo vlage, ki je za teniške igralce hujša od same vročine. Dejstvo je, da so teniški igralci vse bolj izčrpani in sezone vse bolj naporne, zato zdaj vsi igrajo veliko manj turnirjev kot nekoč. Težko jim je loviti ta divji ritem, vse več je odpovedi zaradi poškodb. V Estorilu za nami so ostali brez petih prvih nosilcev, poleg Arnaldija in Davidovicha Fokine, ki sta se izmučila v Umagu, jim je odpovedal še Ruud. Nekaj bo treba spremeniti, da se igralce zaščiti, saj smo vsi odvisni od njih in njihove vzdržljivosti. Izčrpani so tudi tako mladi igralci, kot sta Prižmić in Blockx, zaradi izčrpanosti nam je zadnji hip odpovedal tudi mladi Španec Rafael Jodar, kar priča o ubijalskem ritmu sezone. Ni kaj, spet bomo naredili vse, da dobimo čim boljšo udeležbo prihodnje leto. Še naprej bomo iskali prihodnje mlade zvezde, med katere zdaj sodi tudi Šeško. Na tak način smo dobili tisti sanjski finale Sinnerja in Alcaraza. Čeprav smo tokrat v finalu morda želeli koga drugega, pa je bil tudi letošnji finale, v katerem je 21-letni Španec Merida premagal veterana Džumhurja, zelo kakovosten in zanimiv,« poudarja Poljak, ki skupaj s sodelavci vsako leto poskrbi še za kakšno izboljšavo.
Prednost igralcem
Lani je bila to uvedba »sokolovega očesa (hawk-eye)«, drage naprave za podrobnejši ogled sodniških odločitev, letos je sledila odstranitev tribun za pomembneže in podaljšanje osrednjega igrišča. »Prej so nam nekaj let gledali skozi prste, saj so bila z vidika gledalcev to najboljša mesta za spremljanje tekem. A prednost morajo imeti igralci, ki igrajo vse dlje od osnovne črte, zato je bilo treba poskrbeti, da je igrišče dovolj dolgo. Zaradi finala svetovnega nogometnega prvenstva in sodelovanja s TV smo finale raje spet premaknili na soboto, saj bi v nedeljo sicer moral potekati že popolne v največji vročini. Spremembe so tudi v digitalizaciji in na prostorih za družabne in spremljevalne dogodke, v prihodnjem letu sledijo še kakšne, počasi pa se bliža tudi že 40-letnica turnirja,« napoveduje vselej zgovorni sogovornik, ki umaški turnir res temeljito pozna, saj se je nekdanji teniški igralec na turnirju v mladih letih preizkusil tudi kot linijski sodnik.
