Birdie je po sramežljivih začetkih v nekaj letih postal ljubljanska stalnica, čeprav bi lokacijo v Trnovem težko označili za atraktivno in čeprav ne kuhajo po naročilu, ampak strežejo le menije (65 evrov), ki menda za širšo publiko niso privlačni. A očitno ni povsem tako.
Po eni strani so cene v Birdieju nekaj nižje kot v podobnih lokalih po Sloveniji, po drugi strani je hrana manj zapletena, okusna in, tudi to je treba včasih omeniti, likovno tako natančno izpiljena, da si gostje na krožnikih odpočijejo oči.
Birdie je kljub določenim elementom, ki bi lahko kazali tudi na avtorsko kuhinjo, daleč od koncepta Hiše Franko in še posebej stran od posnemovalcev Ane Roš, ki so si z ekstremno avtorsko kuho zaslužili visoke mednarodne nagrade, s cenami in odnosom pa odgnali že tako redke slovenske goste. Birdie je bližje gostilnam, kot je bil nekoč Danilo, zdaj pa sta v teh okvirih vodah še najbližja brežiški Debeluh in Lojze na Zemonu, v Ljubljani pa mogoče tudi Jaz by Ana Roš.
Naš kvartet je v soboto ob sedmih zvečer potrkal na vrata v Trnovem in brez večjih zapletov smo se med kakimi 50 etiketami penečih vin, predvsem šampanjcev, odločili za polovično steklenico Delamotta. Na tem mestu se moramo še malo zadržati pri pijačah, saj ima Birdie širok in zanimiv izbor slovenskih in tujih vin. Cene niso nujno nizke, je pa v vseh kategorijah mogoče najti kako razkošno zanimivost, med bolj znanimi slovenskimi, francoskimi in italijanskimi vini pa tudi takšna, ki niso za vsak žep. Po Delamottu smo pili chardonnay Goče iz kleti Hedele (50 evrov za steklenico) in Sutorjev vipavski Red za devet evrov na kozarec, pri sladicah pa elegantni sauternes Chateau Raymond-Lafon.
V ozadju obzirno vrtijo zimzelene italijanske popevke, tudi voda je italijanska, na mizah je oljčno olje Bosco Monte, ki je najprej pospremilo tri vrste slastnih krušnih peciv. Ob kruhu so prinesli, logično, še spenjeno maslo, in serijo uvodnih jedi.
Brusketa je obložena s paradižnikom in stracciatello, k tatarskemu bifteku s prepeličjim jajcem gre hišni, natančno narezan ocvrt krompirček, ki je bistveno tanjši in bolj pečen, kot smo navajeni.
V seriji predjedi je presenetljivo najbolj navdušila cvetača, ki se na krožniku prikaže v različnih pojavnih oblikah od kreme do popečene in rahlo začinjene verzije.
Dokončno pa je prvo lakoto potešil hišni fritto misto, kombinacija ocvrtih lignjev, gamberov in bučk s hišno tatarsko omako.
Kot je bila italijanska glasba, je bil italijanski scenosled: predjedem sledijo testenine. Tokrat so bili na meniju sijajni ravioli s skuto, gobami in figovo marmelado, ki so, kot bi mignil, izginili in na krožniku razkrili napis: zlata ptička. Vsi člani kvarteta smo naziv gladko osvojili.
Če smo se do te točke držali tega, kar je diktirala kuhinja, je pri glavnih jedeh mogoče tudi izbirati. Glavna jed menija je bila konfitirana račka s krompirjevim pirejem, ob doplačilu pa jo je mogoče zamenjati za steak s poprom ali gosjimi jetri oziroma za brancina, če bi jedli ribe.
Nam ribe tokrat niso dišale, sta pa toliko bolj zadišala raca in govedina. Konfitirano (celo) račje stegno postrežejo z res svilenim pirejem, na posebnem krožniku pa nastopa še konfitiran por na kremi pora in cvetače. Težko se je odločiti, ali je bolj ugajala raca ali do pike natančno pečena goveja taljata, zašpičena s poprom in okrepljena z ocvrtim krompirčkom.
Obema mesninama pa je učinkovito pomagala solata z mnogo zelenja, kumarami, edamamejem, okisano čebulo, pinjolami in bučnimi semeni.
Ni dvoma, pri Birdieju se človek konkretno najé, a smo vseeno našli prostor za prej omenjeni sauternes, predvsem pa enega najboljših creme bruleejev v Ljubljani.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
![Malta,Silema, 07.12.19889 island photos Malta photo: view of Fort Manoel [automated translation] [XPAEXPORTID002010]](/media/2026/08/06/853836/Wide-fort_mano-400.webp?1786535976)
