Vse dražji zrak v embalaži: v trgovinah nas še vedno potiho prinašajo naokoli

Kupci na trgovskih policah vse večkrat opažajo, da je določenega izdelka v pakiranju veliko manj kot pred časom. Na to prakso redno opozarjajo tudi Zvezo potrošnikov Slovenije, kamor pošiljajo opozorila in konkretne primere izdelkov, pri katerih se je količina zmanjšala, cena pa je ostala enaka ali se je celo zvišala. Čeprav na zvezi skrčflacije, kot se ta pojav imenuje, in sprememb velikosti pakiranj ne spremljajo sistematično, pa so opozorila s terena zelo jasna.

Nemčija

Proizvajalec čokolade milka obtožen skrčflacije. Sodišče: Zavajali so potrošnike

Kot pojasnjuje dr. Matjaž Pirc, vodja prehranskega oddelka pri ZPS, so jih potrošniki v zadnjem času med drugim opozorili na zmanjševanje pakiranj sladkarij, oreškov, čipsa, mlečnih namazov in konzervirane zelenjave. Pojav ni omejen na posamezno skupino izdelkov, blagovno znamko ali trgovca. Skrčflacijo je posebno težko opaziti pri izdelkih, ki jih kupujemo pogosto in večinoma iz navade, saj se embalaža lahko spremeni le minimalno, sprememba neto količine pa je navedena razmeroma neopazno.

Proizvajalci namreč pogosto ohranijo enako velikost zunanje embalaže ob manjši vsebini, kar ima za potrošnika zavajajoč učinek, čeprav je nova neto količina formalno navedena na embalaži. »Potrošnik ob veliki ponudbi izdelkov in množici informacij na embalaži težko zazna majhno spremembo v gramaži, zlasti kadar velikost, oblika in grafična podoba embalaže ostanejo skoraj nespremenjene,« opozarja Pirc. Dodaja, da so na sprednji strani embalaže praviloma najbolj izpostavljena trženjska sporočila, medtem ko so podatki, ki so pomembni za premišljeno nakupno odločitev, pogosto precej manj opazni. Od potrošnika zato ni realno pričakovati, da bo ob vsakem nakupu preverjal, ali ima izdelek še vedno enako gramažo.

Z vidika poštenega poslovanja zgolj formalna navedba spremembe po njegovem mnenju ni dovolj, ampak bi moral biti potrošnik nanjo jasno opozorjen. Pirc opozarja tudi na skimpflacijo, pri kateri količina in cena ostaneta enaki, proizvajalec pa spremeni recepturo, zmanjša delež kakovostnejše sestavine ali jo nadomesti s cenejšo. Brez neposredne primerjave stare in nove deklaracije potrošnik takšne spremembe zelo težko prepozna.

Zakonsko dovoljeno, moralno vprašljivo

Na Tržnem inšpektoratu RS pojasnjujejo, da slovenska zakonodaja pojava skrčflacije posebej ne ureja. Zmanjšanje vsebine embalaže ob ohranjanju iste cene ne pomeni nujno kršitve predpisov, če so potrošniku na jasen in nedvoumen način zagotovljene vse zakonsko zahtevane informacije, zlasti cena, neto količina izdelka in cena na enoto. V posameznih primerih je sicer mogoče presojati, ali podjetje uporablja zavajajočo poslovno prakso, ki jo prepoveduje zakon o varstvu potrošnikov in ki bi povprečnega potrošnika napeljala k odločitvi o nakupu, ki je sicer ne bi sprejel. Vendar pa je pri pravilno označenem izdelku za ugotovitev zavajajoče prakse potreben dodaten element zavajanja, ki presega zgolj dejstvo, da je embalaža ostala enaka, vsebina pa manjša. Pri presoji se upoštevajo vsa dejstva in okoliščine, vključno z obliko, velikostjo in videzom embalaže ter označbami. Splošne ločnice med zakonito prakso in zavajajočo poslovno prakso tako ni mogoče določiti, prav tako ni mogoče določiti enotnega odstotka ali praga, pri katerem bi skrčflacija avtomatično predstavljala nepošteno poslovno prakso. Na inšpektoratu ne vodijo posebne evidence za to področje, zato nimajo podatkov o prijavah ali izrečenih ukrepih.

Prelaganje odgovornosti

Kdo torej diktira manjšanje porcij na policah? Na Trgovinski zbornici Slovenije odgovarjajo, da so odločitve o velikosti pakiranj pri izdelkih blagovnih znamk izključno pristojnost proizvajalcev oziroma dobaviteljev, medtem ko trgovci odločitve sprejemajo le pri izdelkih lastnih trgovskih blagovnih znamk. V obdobjih povečanih stroškov se po njihovih informacijah proizvajalci odločajo za zmanjšanje količine izdelka namesto neposredno zvišanje cene, pri trgovskih znamkah pa naj bi do tega prihajalo le, ko je ohranjanje enake cene poslovno nevzdržno oziroma neizogibno zaradi razpoložljivosti in cen surovin ter embalaže. »V obdobjih povečanih stroškov se proizvajalci lahko odločajo za različne pristope, med drugim tudi za zmanjšanje količine izdelka namesto neposrednega zvišanja cene. Po naših razpoložljivih informacijah v primeru trgovskih blagovnih znamk do tega prihaja le v primerih, ko je ohranjanje enake cene poslovno nevzdržno oziroma neizogibno, upoštevajoč razpoložljivost in cene surovin, energentov in pakirnih materialov.« Na zbornici so prepričani, da je iz navedb na embalaži in cenovkah dovolj razvidna gramatura, zato menijo, da trgovci že danes zagotavljajo jasno označevanje in dodatna regulacija ni potrebna.

Dr. Matjaž Pirc: »Potrošniki so nas v zadnjem času med drugim opozorili na zmanjševanje pakiranj sladkarij, oreškov, čipsa, mlečnih namazov …« / Foto: osebni arhiv

Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano Branko Ravnik ob tem poudarja, da so poslovni odnosi v tej verigi izjemno kompleksen sistem. Pojasnjuje, da se proizvajalci s kupci o cenah proizvodov pogajajo, izpogajane cene pa se lahko spreminjajo v določenih rokih, največkrat od 60 do 90 dni. Hitre spremembe cen surovin na trgu in izpogajana cena, ki je le na ravni pokritja stroškov, predstavljajo za proizvajalce veliko težavo. Vseeno pa Ravnik ocenjuje, da je odločitev za spremembo neto mase daljši proces, saj je treba prilagoditi celotno proizvodnjo, zato gre bolj za dolgoročno poslovno odločitev kot pa hipen odziv na razmere. Ta odločitev je lahko posledica pritiskov kupca na ceno ali stroškov surovin, pri čemer varuh pritrjuje, da o spremembah pri trgovskih blagovnih znamkah v celoti odloča trgovec.

Čeprav zakon o hrani opredeljuje nedovoljena ravnanja, med njimi ni primerov skrčflacije, saj so podatki o izdelkih v odnosih med dobavitelji in kupci vedno jasno opredeljeni. Pojav zato nima neposrednega vpliva na odnose med deležniki v verigi preskrbe s hrano. Kljub temu Branko Ravnik pravi, da sam spremlja cene izdelkov predvsem z vidika prodaje pod nabavno ceno in ni posebne pozornosti namenil temu, saj pri spremljanju cen izdelkov vedno dela primerjavo na primerljivo enoto mere. »Med dosedanjimi preverjanji nisem zaznal pomanjkljivega označevanja, s katerimi bi se zavajalo potrošnike. Sem pa ugotovil, da je pri primerjavi cen proizvodov treba biti res pozoren. Če bi zaznal nepopolno označevanje, s katerim bi lahko prišlo do zavajanja potrošnikov, bi to vsekakor prijavil inšpektoratu.«

Čas za zgled iz tujine

Medtem ko so slovenski kupci pri odkrivanju prikritih podražitev trenutno prepuščeni lastni iznajdljivosti in branju drobnega tiska ter preračunavanju cen na enoto, pa se nekatere druge evropske države problema že lotevajo bistveno bolj odločno in na sistemski ravni. V Franciji in na Madžarskem so namreč že uvedli oziroma uvajajo obvezno vizualno opozarjanje kupcev neposredno na trgovskih policah. To v praksi pomeni, da mora biti kupec na to, da se je gramaža ali volumen določenega izdelka zmanjšal, jasno in vidno opozorjen z ustrezno oznako.

Zveza potrošnikov Slovenije uvedbo takšnega ukrepa pri nas zelo podpira. »Če je na embalaži in ob izdelkih na prodajnem mestu dovolj prostora za poudarjanje popustov, novih izdelkov, izboljšanih receptur in drugih trženjskih sporočil, mora biti prostor tudi za jasno informacijo, da se je količina izdelka zmanjšala oziroma da se je njegova cena na enoto zvišala. Ena od ustreznih rešitev bi bila obvezna, jasno vidna in časovno omejena oznaka ob izdelku na polici. Na njej bi morali biti navedeni najmanj prejšnja in nova količina izdelka ter sprememba cene na enoto. Oznaka bi morala biti dovolj opazna, da jo potrošnik zazna brez podrobnega pregledovanja deklaracije. Hkrati bi bilo treba izboljšati tudi prikaz cene na enoto. Te so pomembno orodje za primerjavo, vendar so pogosto navedene z majhnimi črkami ali na mestih, kjer jih potrošniki težko opazijo. Cena na kilogram, liter ali kos bi morala biti prikazana enotno, pregledno in dovolj poudarjeno tako v fizičnih kot tudi v spletnih trgovinah,« je prepričan dr. Pirc.

Očitno je torej skrajni čas, da tudi slovenski odločevalci sledijo dobri praksi iz tujine, prenehajo mižati ob tej morda res legalni, a moralno močno sporni praksi ter od trgovcev in proizvajalcev z zakonom zahtevajo večjo transparentnost. Dokler se to ne bo zgodilo, bo skrb za to, da ne kupujemo vse dražjega zraka v embalaži, ostala izključno na naših plečih.