Vse večja in hitrejša digitalizacija zdravstvenega sistema ustvarja nepremostljive ovire za ranljive skupine prebivalstva. Starejši pacienti, ki niso vešči digitalnih veščin ter nimajo pametnih telefonov ali računalnikov, zaradi tega vse težje dostopajo do zdravstvenih storitev. Delovna skupina za nenasilje v zdravstveni in babiški negi, ki deluje pri Zbornici – Zvezi, poudarja, da gre pri tem za obliko sistemskega nasilja, na kar so opozorili tudi ob nedavnem mednarodnem dnevu ozaveščanja o nasilju nad starejšimi.
Potisnjeni na rob
Danes v zdravstvenem sistemu praktično vsa potrebna komunikacija poteka prek e-orodij. Prek spleta se izvajajo naročanje na preglede ter spremljanje zdravstvenih podatkov, izvidov in preiskav. Zaradi teh sprememb je nezanemarljivemu številu starejših onemogočeno ustrezno sledenje njihovi obravnavi in skrb za lastno zdravstveno stanje, kar pri vsakodnevnem delu s pacienti na vseh ravneh zdravstvenega sistema opažajo predvsem medicinske sestre. Posebej velik izziv starejšim predstavlja vzpostavitev in uporaba aplikacije zVem.
O tej problematiki sta spregovorili Darinka Klemenc in Dora Lešnik Mugnaioni iz Delovne skupine za nenasilje v zdravstveni in babiški negi pri Zbornici – Zvezi: »Druga vrsta nasilja zajema sistemske okoliščine. Opažamo, da zlasti starejši pacienti, ki pospešeni digitalizaciji ne morejo slediti, ostajajo na robu družbe. Zato izpostavljamo prav problematiko izjemno hitre digitalizacije, kar pomeni diskriminacijo velike družbene skupine. Dostopnost do zdravstvenih storitev se tako starejšim, neveščim digitalnih veščin, z vsakim novim ali posodobljenim sistemom digitalizacije bolj odmika.«
Ob tem dodajata tudi opozorilo glede pogosto spregledanega finančnega vidika te težave: »Nezanemarljiv del populacije starejših odraslih v državi je tudi ekonomsko oziroma finančno šibak. Posebej to velja za starejše samske ženske, ki se soočajo z revščino in prikrajšanostjo, s tem pa tudi z nedostopnostjo do ustrezne opreme, kot sta pametni telefon in računalnik, brez katere sodobnih aplikacij ne morejo uporabljati.«
Pomoč svojcev ne more biti sistemska rešitev
Odločevalci, ki zdravstvo pospešeno in brez občutka za to ranljivo skupino prebivalstva digitalizirajo, pogosto trdijo, da imajo starejši za pomoč na voljo mlajše sorodnike, sosede ali prijatelje. V Delovni skupini za nenasilje v zdravstveni in babiški negi poudarjajo, da ta trditev ne zdrži. Mnogi starejši namreč živijo sami ali so osamljeni znotraj družin, poleg tega pa mnogi ne želijo deliti svojih osebnih in zdravstvenih podatkov z drugimi. Kognitivno sposobni posamezniki imajo do te zasebnosti vso pravico. Težavo poglablja tudi dejstvo, da se – kljub končani epidemiji in umiritvi izjemnih razmer – še vedno zmanjšuje fizična dostopnost do zdravnika, zlasti osebnega.
Ohranitev analognih poti je nujna
Stroka ni usmerjena proti samemu napredku, temveč poziva k upoštevanju vseh družbenih skupin. V Delovni skupini za nenasilje v zdravstveni in babiški negi jasno izpostavljajo:
»V naši delovni skupini nismo a priori proti digitalizaciji in izboljšavam v zdravstvu. Zavedamo se, da je to realnost današnjega časa, opozarjamo pa na problematiko, s katero se vsakodnevno srečujemo. Menimo, da je ob uvajanju sodobnih e-sistemov komunikacije nujno treba ohranjati analognost, torej klasične oblike dostopa do zdravstvene oskrbe. Na to opozarjamo tudi v luči načel stanovskega kodeksa etike, saj smo medicinske sestre prve zagovornice pacientov; z njimi med vsemi zdravstvenimi delavci preživimo tudi največ časa.«
Agresivna digitalizacija, ki odpravlja analogne možnosti komunikacije in pri tem ne upošteva šibkejših členov družbe, torej starejših odraslih, po njihovem prepričanju namreč pomeni sistemsko nasilje.
