Digitalizacija se pri tem pogosto predstavlja kot ključen odgovor, ki naj bi omogočil natančnejše diagnoze, boljšo dostopnost storitev, krajše čakalne dobe, podporo informiranemu odločanju in razbremenitev administrativnih postopkov.
V zadnjih letih so bila v digitalizacijo zdravstva vložena znatna javna sredstva, govorimo o stotinah milijonov evrov v različnih projektih in informacijskih rešitvah. Kljub temu učinki ostajajo skromni. Čakalne vrste se ne krajšajo, temveč pogosto celo podaljšujejo, administrativna bremena se ne zmanjšujejo bistveno, sistem pa postaja vse bolj kompleksen in nepregleden. Ob tem se neizogibno postavlja vprašanje, ali morda pri razumevanju problema nekaj spregledamo. Ali poskušamo odpraviti posledice, ne da bi rešili vzroke, in ali tehnološke rešitve nadgrajujemo na temeljih, ki že sami po sebi niso dovolj trdni?