Obstajajo avtomobili, ki te odpeljejo od točke A do točke B. So zanesljivi. Včasih tudi ne. Večinoma pa opravijo delo. Če te ni sram, ko iz njega izstopiš, je to že bonus. Redko pa te prime, da bi sedel v avto in se z njim nekam odpeljal, ne zaradi cilja ali slikovite vedute poti, temveč zaradi občutka, ki te prevzame ob vožnji. In potem so tu še avtomobili, ki te obsedejo ob prvem obratu volana. Prav takšna je cupra formentor.
Morda je bil razlog za navdušenje dejstvo, da sem imel že nekaj tednov opraviti zlasti z avtomobili, ki so bili glede voznih lastnosti sicer solidni, v resnici pa dokaj neizraziti. Vanilije v različnih odtenkih kvalitete. Ko sem prijel za volan formentorja in zavil v prvi ovinek, pa mi je zaigralo srce, sivina hladnega marca se je razblinila in čeprav so se zunaj napovedovale padavine, sem imel občutek, da vozim formulo 1 na sončnem dirkališču v Montmelu. Kirurška preciznost, odzivnost in ravno pravšnja obtežitev volana so bile naravnost fantastične. Odkar sem se poslovil od avta, sanjam o tistem prvem zavoju, ki mu je sledilo še mnogo nič manj prijetnih.
Formentor je avto za voznike. Je izkušnja. Za potnike pa bo še vedno predvsem avto. Zato mora imeti tudi vse drugo, kar naj moderni kompaktni križanec ponuja. Pri dizajnu so se pri Cupri seveda izkazali. Avto je športno agresiven in čudovit v bakreni barvi, hkrati pa ne pretirava s kakšnimi kičastimi dodatki ali odbitimi linijami. Je morda še najbolj zadržan izdelek Cuprinega oblikovalskega oddelka.
Avto s športnostjo ne pretirava niti v notranjosti. Morda je v primerjavi s kakšnim terramarjem še celo nekoliko preveč krotek. Če bi odstranili logotipe, bi lahko človeka hitro zavedli, da gre za škodo ali volkswagna. Roko na srce, gre res za že mnogokrat viden notranji koncept, z bolj malo bonbončki. Vzdušje v notranjosti pričara zlasti asociacija z logotipom.
Standardni dizajn koncerna iz Wolfsburga pa hkrati pomeni, da v kabini zaman iščemo gumbe ali stikala za upravljanje klime. Vse to in še več moramo urejati na tablici. Da bi bila mera polna, je ta za moj okus tudi malenkost neodzivna.
Glede prostornosti kabine ni večjih pripomb. Formentor je dolg 4,45 metra in ima medosno razdaljo 2,68 metra. Udobno se sedi tako spredaj kot zadaj. Nezadovoljni ne bodo niti otroci v otroških sedežih. Boste pa imeli nekaj sivih las, ko bo treba pakirati za na morje. Prtljažnik priključnega hibrida pogoltne vsega 345 litrov. Termična različica jih 450. S podrtimi sedeži pri priključnem hibridu prostornina prtljažnika naraste na 1505 litrov.
Ob izredno dobrih občutkih v ovinkih formentor ponuja tudi mišice. Bencinski 4-valjnik in elektromotor priključnemu hibridu zagotavljata 272 sistemskih konjev (200 KW) in 400 Nm sistemskega navora. Do stotice formentor potegne v vsega 5,3 sekunde, najvišja hitrost pa je pri 220 km/h. Vse to je dovolj, da avto na cesti zlahka drži korak z občutki, ki prevzemajo človeka za volanom. Najbolj pride do izraza na regionalnih cestah z mnogo ovinki. S temi opravi kot za malo malico in z minimalno nagiba. To pa po drugi strani pomeni, da človek občuti nekaj več reliefa ceste. Kljub nekoliko tršemu vzmetenju vožnja ni neudobna.
V mestu pride do izraza električni pogon, ki v urbanem okolju omogoča doseg okoli 100 kilometrov. Na avtocesti pa avto pametno preklaplja med elektriko in termičnim motorjem za dober izkoristek prednosti obeh pogonov ter večjo učinkovitost porabe. Ta se je med testom v hibridnem načinu gibala okoli 6,5 litra na 100 kilometrov.
Ker je formentor priključni hibrid, so prednosti električnega pogona odvisne zlasti od lastnika, njegovih navad in pogojev za polnjenje. Cele generacije kupcev priključnih hibridov so kupovale te avtomobile in jih vozile narobe. Ne gre za bencinske avtomobile, ki jih občasno napolniš z elektriko. Gre za električne avtomobile, ki jih na elektriko voziš vsak dan. Ko greš na daljši izlet, pa postanke za polnjenje skrajšaš ali preskočiš s pomočjo posode za gorivo.
V rokah vestnega voznika, ki ima domačo polnilno postajo ali celo sončno elektrarno, bo formentor odličen partner na cesti. Poskrbel bo, da se tudi med vožnjo na elektriko ne boste počutili, kot bi vozili igračko. Na vozniku pa je, da finančno upraviči večji strošek nakupa, težo baterije ter manjši prtljažnik. Če vam ni do rednega električnega polnjenja, raje vzemite bencinsko ali dizelsko različico. Sta tudi občutno cenejši.
Za najcenejšo različico z bencinskim pogonom in 150 konji (110 KW) je treba odšteti 33.157 evrov. Za testnega priključnega hibridna z opremo VZ pa že 54.150 evrov. Najcenejša različica priključnega hibrida z 204 konji (150 kW) stane 48.085 evrov.
