Družba hitro in neusmiljeno sodi. Ko na ulici, v restavraciji ali na delovnem mestu srečamo osebo s prekomerno telesno težo, se v naših mislih pogosto in povsem samodejno sprožijo globoko zakoreninjeni ter naučeni mehanizmi obsojanja. Ne da bi sploh pomislili, osebi nemudoma pripišemo pomanjkanje osebne discipline, lenobo in hudo pomanjkanje volje. Vendar pa ob tem prepogosto pozabljamo na ključno resnico: ljudi ne bi smeli nikoli obsojati zgolj zaradi njihove teže, saj nikoli zares ne vemo, kaj vse se v resnici skriva v ozadju njihovega življenja. Ne vidimo neštetih ur truda, neuspelih poskusov hujšanja, hudih odrekanj in tudi resnih zdravstvenih stisk, ki jih te osebe vsak dan prestajajo zgolj z namenom, da bi bile v očeh družbe videti vsaj približno »povprečno« in sprejemljivo. Debelost namreč še zdaleč ni le preprosta posledica prevelikega vnosa hrane, temveč gre za izjemno kompleksen preplet fizioloških in družbenih dejavnikov.
Ena redkih posameznic, ki si o tej temi pri nas upa govoriti na glas, odkrito in brez kakršnih koli olepševanj, je Živa Gornik, doktorska študentka antropologije, ki se z debelostjo spopada že od otroštva. Njeno poglobljeno razumevanje te problematike jo je pripeljalo do pisanja uvodne besede k slovenskemu prevodu izjemno odmevne knjige Lakota ameriške avtorice Roxane Gay. To brutalno iskreno delo namreč prikaže resničnost življenja v telesu, ki odstopa od idealov, ter jasno opozarja na to, da debelost ni odraz posameznikovega značaja, temveč stanje, ki ga naša družba nenehno nadzoruje.
Na telo vpliva marsikaj
Že od otroštva se namreč sooča z resnimi zdravstvenimi težavami, ki so neločljivo povezane z njeno telesno težo. »Imam hudo inzulinsko rezistenco in resne hormonske težave, vse to se mi dogaja že od 11. leta,« pojasnjuje Živa Gornik težo svojega zdravstvenega stanja. Poleg sindroma policističnih jajčnikov (PMOS), ki izjemno močno vpliva na hormonsko delovanje in presnovo pri ženskah, so pri obvladovanju teže pogosto prisotne tudi resne težave s ščitnico. »Zavedati se je treba, da na telo vpliva marsikaj, tudi znotraj telesa, ne samo zunaj telesa,« opozarja sogovornica na pogosto povsem spregledana medicinska dejstva. Zaradi vseh teh pridruženih bolezni, ki prekomerno težo povzročajo oziroma jo neizogibno spremljajo, njeno telo ne deluje enako kot telo povprečnega zdravega človeka. Kljub številnim strogim dietam in dejstvu, da se je v preteklosti kar deset let aktivno ukvarjala s športom ter se ogromno gibala, rezultati preprosto niso sledili vloženemu trudu.
Zaradi naštetih zdravstvenih stanj in nenehnih hormonskih neravnovesij ji telo praktično ves čas pošilja signale močne lakote. »Jaz najraje ne bi bila lačna. Želim si, da ne bi razmišljala o tem, kaj bom jedla, in da mi ne bi bilo treba o hrani razmišljati že potem, ko pojem,« odkrito in ranljivo priznava težko breme te stalne fiziološke nuje. Da bi lažje obvladala to zahtevno zdravstveno stanje, presnovne težave in neusmiljeno lakoto, Živa Gornik že nekaj časa uporablja zdravilo ozempic. Ob tem pa je ključno poudariti, da njeno zdravljenje poteka strogo pod skrbnim zdravniškim nadzorom. Zdravilo dobi izključno pri svojem zdravniku, na varen in legalen način, nikoli na nevarnem črnem trgu. Njeno dolgotrajno zdravljenje poteka zelo počasi in predvsem holistično, ob sočasnem temeljitem spreminjanju celotnega življenjskega sloga ter njenega odnosa do športa.
Huda stigma v družbi
Toda sodobna družba posameznikov s prekomerno telesno težo in njihovih nevidnih stisk pogosto ne razume, temveč jih kaznuje ter javno sramoti, kar ustvarja izjemno hudo stigmo. Tudi sama javna infrastruktura takšnim posameznikom ni prilagojena, kar se kaže vse od neprimernih stolov v javnih prostorih do predsodkov pri najpreprostejših vsakodnevnih opravilih. Živa izpostavlja boleče situacije, ko mora na primer vnaprej natančno načrtovati, kako se bo pred pomembnimi sestanki izognila hoji v peto nadstropje po stopnicah. »Vem, da bom zaradi napora zasopla in potna, ob tem pa neizogibno deležna obsojajočih pogledov ter skritih komentarjev mimoidočih, češ, ali ne bi malo manj jedla ali pa kaj naredila.« Takšno konstantno in utrujajoče obsojanje je globoko zakoreninjeno v naši hitri kulturi. »Ljudje te vidijo in se odločijo, kakšen si. Sodba bo narejena, preden jim razložiš svoje življenjsko stanje,« resignirano, a zelo stvarno ugotavlja antropologinja.
Pozitivni premiki v razumevanju se na srečo začenjajo počasi dogajati tudi na višji, sistemski ravni, saj je Svetovna zdravstvena organizacija debelost uradno prepoznala kot bolezen. To predstavlja izjemno pomemben družbeni korak stran od škodljivega prepričanja, da je za debelost vedno in povsem izključno kriv posameznik sam zaradi svojega pomanjkanja volje in osebne šibkosti. Vendar pa bo za prave, globoke in dolgotrajne spremembe v naši družbi potrebnega še ogromno dela in predvsem izobraževanja.
Sporočilo Žive Gornik je zato izjemno močno in kristalno jasno: preden kogar koli dokončno obsodite in ožigosate zgolj na podlagi njegovega zunanjega videza, se vsaj za trenutek ustavite in pomislite, da sploh ne poznate njegove življenjske zgodbe. Bodite v svojih medosebnih odnosih strpnejši in predvsem bistveno bolj empatični, saj nikoli zares ne veste, kakšne težke in nevidne bitke posameznik bije za zaprtimi vrati ter koliko izjemnega, a neopaženega truda vsak dan znova vlaga zgolj v to, da bi bil v naši družbi sploh slišan, upoštevan in sprejet.
