Interceptorja so predstavili leta 1966 na avtomobilskem salonu v Londonu. Zamenjal je zmogljivega, a oblikovno precej samosvojega jensena C-V8 s karoserijo iz steklenih vlaken. Pri Jensenu so hoteli nasledniku nameniti sodobnejšo in privlačnejšo podobo, zato so se obrnili na milanski studio Carrozzeria Touring. Nastal je nizek štirisedežni avtomobil z dolgim motornim pokrovom, štirimi žarometi in širokimi boki. Čeprav je deloval športno, ni bil narejen za hitre vožnje skozi ovinke. Njegovo pravo okolje so bile dolge ravnine, visoke potovalne hitrosti in udobna potovanja.
Italijanske linije in Chryslerjev V8
Prve jeklene karoserije je izdelovala italijanska delavnica Vignale, pozneje pa so proizvodnjo prenesli v West Bromwich pri Birminghamu. Tam so avtomobile večinoma ročno sestavljali v majhnih količinah. V desetih letih je nastalo približno 6400 primerkov, zato interceptor kljub prepoznavnosti nikoli ni postal pogost prizor na cestah.
Majhno podjetje ni imelo dovolj denarja za razvoj lastnega motorja, zato je nadaljevalo sodelovanje s Chryslerjem. Prve različice je poganjal 6,3-litrski motor V8, na začetku sedemdesetih let pa ga je nasledil še večji 7,2-litrski agregat. Večina avtomobilov je imela tristopenjski samodejni menjalnik torqueflite, medtem ko so zgodnji primerki z ročnim menjalnikom danes zelo redki. Motor konstrukcijsko ni bil posebno napreden, vendar je ponujal obilo navora in se dobro ujemal s skoraj 1,8 tone težkim avtomobilom. Interceptor je do sto kilometrov na uro pospešil v približno sedmih sekundah, največja hitrost pa je presegala 220 kilometrov na uro. Danes te številke ne delujejo več izjemno, konec šestdesetih let pa so ga uvrščale med najhitrejše štirisedežne avtomobile.
Tudi notranjost je bila podrejena udobju. V njej ni manjkalo usnja, lesa, okroglih merilnikov in stikal, zbranih na sredinski konzoli. Električni pomik stekel, radio, servo volan in pozneje klimatska naprava so sodili k avtomobilu, dražjemu od številnih bolj znanih športnih modelov.
Kupci niso plačevali le zmogljivosti, temveč tudi ročno izdelavo, razkošje in ekskluzivnost. Osnovnemu modelu Mk I je leta 1969 sledil Mk II s spremenjenimi lučmi, masko in prenovljeno notranjostjo. Mk III je leta 1971 prinesel nova platišča in 7,2-litrski motor. Najzmogljivejša različica SP je imela tri dvojne uplinjače, tovarna pa je zanjo navajala 385 konjskih moči, izmerjenih po tedanjem precej radodarnem standardu. Izdelali so le 232 primerkov.
Avtomobil, ki ga je ustavila naftna kriza
Šibka točka interceptorja je bila poraba goriva. Tudi ob zmerni vožnji je lahko porabil 20 litrov bencina na sto kilometrov. Dokler je bilo gorivo poceni, to premožnih kupcev ni pretirano motilo. Po naftni krizi leta 1973 pa je avtomobil s 7,2-litrskim motorjem postal simbol obdobja, ki se je iztekalo. Jensen mu je poskušal podaljšati življenje. Leta 1974 je predstavil kabriolet, namenjen predvsem ameriškemu trgu, nekoliko pozneje pa še redek kupe brez značilnega zaobljenega zadnjega stekla. Toda nobena različica ni mogla rešiti podjetja. Stroški ročne izdelave so bili visoki, denar so zahtevali tudi drugi projekti, prodaja pa je upadala. Jensen je leta 1976 končal v stečajnem postopku, proizvodnja interceptorja pa se je decembra istega leta ustavila.
Danes motor ni najzahtevnejši del njegovega lastništva. Več težav povzroča jeklena karoserija, ki je bila slabo zaščitena pred korozijo. Rja se pogosto pojavi na pragovih, dnu in nosilnih delih, temeljita obnova pa lahko preseže vrednost avtomobila. Pozornost zahtevata tudi hladilni sistem in električna napeljava. Dobro ohranjen primerek je zato skoraj vedno boljši nakup kot poceni avtomobil, potreben obnove.
Med znanimi lastniki interceptorja so bili Frank Sinatra, Cher in Lynda Carter, avtomobil pa se je pojavljal tudi v televizijskih serijah. Bil je težak, žejen, drag za izdelavo in dovzeten za rjo. Kljub temu ostaja avtomobil, kakršnega bi danes težko ponovili. Majhen britanski proizvajalec je italijansko oblikovano karoserijo združil z velikim ameriškim motorjem ter izdelal hiter in uporaben štirisedežnik za dolga potovanja.
