Prehranjevanje je seveda nujno za življenje, hkrati pa je to lahko tudi pravi užitek, in to ne le za gurmane. A za Sarah Hall iz St. Albansa v Veliki Britaniji je bilo prehranjevanje dolgo prava mora, povezana z grozo in strahom za življenje. »Bala sem se, da bo vsak moj grižljaj zadnji,« pravi 50-letna Angležinja, ki je do nedavna hudo trpela zaradi izjemno redke bolezni, kakršno so doslej v svetu odkrili pri manj kot 150 ljudeh.
Pri 39 letih je Angležinja začela doživljati prve omedlevice in napade bruhanja, sčasoma pa se ji je to dogajalo po vsaki jedi. Diagnosticirali so ji kardioinhibitorno sinkopo pri požiranju, stanje, pri katerem požiranje sproži pretirano reakcijo vagusnega živca, ki poteka od možganov do srca in uravnava srčni utrip in krvni tlak. To je povzročalo električne impulze, ki so upočasnili njen srčni utrip in znižali krvni tlak, zaradi česar se ji je močno upočasnilo delovanje srca, pogosto pa celo ustavilo. Ko so ji namestili srčni monitor, so zdravniki ugotovili, da se je Sarino srce v samo 24 urah ustavilo kar 12-krat, včasih skoraj za minuto.
Študije kažejo, da kardioinhibitorno sinkopo, vrsto vazovagalne sinkope (medicinski izraz za začasno izgubo zavesti ali omedlevico), lahko sproži požiranje trdne hrane, izjemno hladnih ali gaziranih tekočin ali velikih, neprežvečenih grižljajev, ker lahko prekomerno stimulirajo receptorje v grlu in požiralniku. To se lahko zgodi tudi pri zdravih posameznikih, tveganje pa povečajo druge zdravstvene težave, kot so srčne bolezni, sladkorna bolezen ali dehidracija. Sarah domneva, da so k njenemu stanju prispevali perimenopavza, nizek krvni sladkor ali dehidracija zaradi dela babice v bolnišnici, ko ni redno jedla in pila.
Inovativen poseg
Sarah, ki sicer skuša živeti zdravo, je vse do predlani med jedjo ali po njej redno izgubljala zavest, imela vrtoglavice in omotico. Vedno se je bala, da bi se ji srce med jedjo lahko ustavilo in se nikoli več ne bi zagnalo. Ker zdravila za njeno stanje ni bilo, se je mati dveh otrok želela vsaj izogniti omedlevanju v javnosti in je zato nehala hoditi v restavracije. »Moje stanje je vplivalo na vse – na mojo službo, mojo neodvisnost in moje domače življenje. Med družinskimi obroki je moral mož sedeti poleg mene, če bi izgubila zavest, otroka pa sta se spraševala, ali bom zdržala do konca, ne da bi se onesvestila. Kar bi moral biti normalen družinski čas, je postalo stresno in strašljivo. Morala sem prenehati voziti in več mesecev sem bil odsotna z dela,« se spominja Sara, ki pa se ji je nazadnje le nasmehnila sreča.
Potem ko nobeno konvencionalno zdravljenje ni zaleglo, o srčnem spodbujevalniku pa je imela pomisleke, so ji pred dvema letoma ponudili sodelovanje v medicinskem preskušanju inovativnega postopka, znanega kot kardionevralna ablacija (CNA). Pri tem postopku zdravniki vstavijo katetre skozi dimlje v srce, kjer ustvarijo podroben zemljevid živčne aktivnosti, preden s toploto uničijo problematične živčne celice. Pionirski medicinski poseg se je izkazal za zelo obetavnega, saj Sarah odtlej ni več izgubljala zavesti, ugodne učinke pa so zaznali še pri drugih udeležencih. Takšno zdravljenje je dramatično zmanjšalo število izgub zavesti, v povprečju z 19 primerov na le enega na leto.
»Mnogi ljudje omedlevico odpravljajo kot nekaj manjšega, toda za tiste, ki se jim to pogosto ponavlja, je to zelo izčrpavajoče. Nekateri naši pacienti so omedlevali stokrat na leto in živeli v nenehnem strahu, kdaj se bo zgodil naslednji napad. CNA ponuja način za zdravljenje osnovnega vzroka tega stanja. Ljudem, ki so sodelovali v študiji, je to omogočilo, da so se vrnili k normalnemu življenju brez potrebe po srčnem spodbujevalniku. Upamo, da bo ta postopek sprejelo več zdravnikov,« pravi dr. Mohamed Zuhair, sodelavec za sinkope in raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za srce in pljuča na Imperial Collegeu v Londonu.
»Zdaj spet lahko živim brez strahu. Pred ablacijo sem vsakič, ko sem jedla, čutila, kako mi kri odteka iz glave. Preplavila me je omotica, zaradi katere je bilo vse črno, dokler včasih nisem izgubila zavesti. Nikoli nisem vedela, kdaj se bo to zgodilo, in prehranjevanje je postalo nekaj, česar sem se bala, Ljudje okoli mene pa so bili ob vsakem obroku v stanju visoke pripravljenosti. Zahvaljujoč raziskovalcem in zdravnikom je moje življenje znova normalno. Po ablaciji lahko spet hodim na večerje ven in uživam v hrani in druženju. Lahko tudi vozim avto in delam,« je po letih trpljenja navdušena Sarah, ki lahko končno spet uživa v na videz drobnih stvareh, ki se zdravim zdijo samoumevne.
