Ali poližete notranjo stran pokrovčka jogurta? To je vprašanje, ki se občasno pojavi v spletnih razpravah in hitro razdeli ljudi v več skupin. Eni ostanek jogurta s pokrovčka brez pomisleka poližejo, drugi ga raje postrgajo z žličko, tretji pa opozarjajo, da naj bi bilo lizanje aluminijaste folije dolgoročno škodljivo za zdravje.
Oblizovanje notranje strani aluminijastega pokrovčka, na katerem ostane še zadnja sled jogurta ali pudinga, je ena tistih majhnih otroških navad, ki jih mnogi ohranimo tudi v odraslosti. Hkrati pa med ljudmi vztraja tudi strah, da s tem v telo vnašamo aluminij.
Kaj je torej res? Pri švicarskem javnem radiu in televiziji SRF so vprašanje, ali je lizanje aluminijastega pokrovčka jogurta nevarno, zastavili več proizvajalcem in strokovnjakom. Migros, Coop, Emmi in Hirz so pojasnili, da je folija pokrovčkov prevlečena s plastičnim slojem, zato jezik pri običajnem lizanju ne pride neposredno v stik z aluminijem.
Še bolj pomirjujoč je odgovor toksikologa Michaela Aranda, zaslužnega profesorja toksikologije in farmakologije. Po njegovih besedah je zdravstvena nevarnost takšnega početja »praktično neobstoječa«. Dodal je, da se tudi v primeru, če bi človek zaužil košček aluminijaste folije, v telo absorbira zelo majhen delež aluminija, preostanek pa se izloči.
Podobno so ugotovili tudi pri švicarskem Migrosu: aluminij ni razlog za skrb. Tudi če bi pri odstranjevanju ostankov jogurta z žlico nekoliko poškodovali zaščitni sloj, bi se sprostila le zelo majhna količina aluminija. Pritrjujejo jim ostali proizvajalci, ki so potrdili, da imajo takšni pokrovčki plastično zaščitno plast.
Nemški časnik Süddeutsche Zeitung je vprašanje zastavil dr. Stefanu Merklu, ki je pri BfR vodja skupine za varnost materialov, ki prihajajo v stik z živili. Tudi on poudarja, da je pokrovček prevlečen, zaščitna plast pa preprečuje stik jogurta z aluminijem.
Tudi nemški Zvezni inštitut za oceno tveganja (BfR) izrecno pojasnjuje, da so pokrovčki jogurtov na notranji strani prevlečeni. Namen zaščitnega sloja je med drugim preprečiti neposreden stik kislega jogurta z aluminijem. Da je zaščitni sloj običajen del takšne embalaže, potrjuje tudi strokovna literatura o proizvodnji jogurta. Če strnemo: pri oblizovanju folije notranje strani pokrovčka praviloma ne ližemo aluminija, temveč zaščitni sloj.
Zakaj strah pred aluminijem?
Strah ni povsem izmišljen in je povezan s tem, da se aluminij iz nekaterih materialov lahko prenese v živila.
Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) je leta 2008 določila dopustni tedenski vnos aluminija v višini 1 miligrama na kilogram telesne mase, pri oceni pa je upoštevala vnos aluminija iz različnih virov v prehrani. Navedeno količino lahko človek brez škodljivih učinkov na zdravje tedensko vnaša v telo vse življenje. Dopustni tedenski vnos (v angleškem jeziku tolerable weekly intake oziroma TWI) se uporablja pri snoveh, ki se lahko v telesu kopičijo, zato je pri aluminiju primernejša tedenska kot dnevna meja.
Nemški BfR zato opozarja predvsem na uporabo neprevlečene aluminijske folije ali posod pri kislih in slanih živilih. Kislina in sol namreč povečata topnost aluminija in s tem možnost njegovega prehajanja v hrano. V raziskavah so na primer ugotovili, da lahko pri dolgotrajnem segrevanju kislih živil v neprevlečenih aluminijastih posodah v hrano preide precej več aluminija. BfR je pri takšnih pogojih izmeril vrednosti, ki so presegale evropsko priporočeno mejo sproščanja aluminija iz materialov, namenjenih stiku z živili.
Švicarski Zvezni urad za varnost hrane in veterinarstvo (BLV) je sicer v odgovoru nekoliko bolj previden. Njihova predstavnica Sarah Camenisch je za nedaven prispevek na to temo pojasnila, da nekatere aluminijaste posode za žar niso primerne za zelo kisla živila, saj se lahko zaradi kisline sproščajo snovi iz materiala. Zato je treba upoštevati navodila proizvajalca.
Previdnost je zaželena tudi, če imamo opraviti s kislimi sestavinami, kot je limonin sok v marinadi, saj lahko povečajo sproščanje aluminija iz aluminijaste posode. Vendar je toksikolog Arand tudi pri takšnih primerih ocenil, da so količine, o katerih govorimo, z vidika toksikologije neškodljive.
Kaj če zaščitni sloj opraskamo?
Tudi poškodovan sloj folije ne pomeni, da imamo razlog za paniko. Če bi na primer z žlico močno strgali po pokrovčku in poškodovali zaščitni sloj, bi lahko prišlo do neposrednega stika aluminija z ostankom hrane. Toda strokovnjaki, ki so govorili za nemški ÖKO-TEST, ocenjujejo, da bi bila količina sproščenega aluminija tako majhna, da zdravstvenega tveganja v takšni situaciji ni pričakovati.
Je pa treba razlikovati med občasno popraskanim pokrovčkom in dolgotrajnim shranjevanjem ali segrevanjem kislih oziroma slanih živil v neprevlečenem aluminiju. Pri slednjem je namreč previdnost na mestu.
Če se nam aluminija praviloma ni treba bati, je med oblizovanjem aluminijastih pokrovčkov treba paziti predvsem na to, da si na ostrem robu ne poškodujemo jezika. Aluminijasti pokrovček se namreč lahko pri odpiranju strga ali nerodno upogne, in ker so lahko robovi zelo ostri, si lahko med nepazljivem oblizovanjem poškodujete jezik ali ustnico.
V razpravah o varnosti embalaže za živila je danes aktualno tudi drugačno vprašanje. Raziskava, objavljena lani v reviji Journal of Hazardous Materials, je preučevala možnost sproščanja mikro- in nanoplastičnih delcev iz plastičnih zaščitnih slojev aluminijskih zapornih folij pri njihovem lupljenju ali strganju. Avtorji so ugotovili, da je takšna embalaža lahko vir mikro- in nanoplastičnih delcev, ter poudarili potrebo po nadaljnjem spremljanju.
