V zadnjih letih se slovenski gostje na kosila in večerje vse raje odpravijo malo čez mejo v Italiji. Med najboljše in cenovno ugodne štejemo predvsem slovenske restavracije na italijanski strani Brd in na tržaškem Krasu, a je jasno, da znajo kuhalnico vrteti tudi italijanski kuharji. Altran, Harry's Piccolo, L'Argine a Vencò … so predstavniki najboljše, tudi moderne svetovne kuhinje, cenovno pa so kljub temu malce bolj dostopni kot mojstri v Sloveniji.
Na mesta med najboljšimi se zdaj skuša povzpeti tudi Vela Rossa, prestižna restavracija v najlepšem delu temeljito prenovljene tržiške marine, marine pod katero se od leta 2025 podpisuje avstrijski gigant Red Bull. S terase restavracije lahko v daljavi opazite gradnjo največjih, kot stolpnice impozantnih križark, tik pred restavracijo so na privezih bele ladjice in jadrnice, nedaleč stran pa Soča dokončno izgine v morju adrijanskem.
Brez rezervacije poleti, še posebej avgusta nimate veliko možnosti, da bi dobili mizo, še posebej ob večerih, ko morsko večerjo podpre glasba. Obljubljali so elegantno glasbo, poslušali smo sramežljive plesne priredbe muzike iz osemdesetih. Voda na mizah je San Benedetto, na kozarec je izvrstna franciacorta Ca' del Bosco, vinska karta ni obširna, a razumljivo skoraj popolna v kategoriji modernih oziroma popularnih šampanjcev, briških in kraških vin, pa tudi kak naš ali istrski vinar se najde med ponudbo. Mi smo pili dve različici friulana, najprej bolj svežega iz kleti Russiz Superiore, potem še bogatejšega Borgo del Tiglio.
Na jedilnem listu imajo sicer dokaj klasično jadransko ponudbo z komaj opaznimi intervencijami v svet mesa, dodatno pa lahko naštejejo še nekaj jedi, ki so nastale na podlagi dnevnega ulova, predvsem tune. Olje jim prideluje sicer znana vinska klet Felluga, košarica kruha oziroma peciv ima pet predstavnikov, ki se seveda nujno srečajo s krožnikom surovih morskih prebivalcev. Za velikih 33 evrov so na enem krožniku in za eno osebo predstavili surovo ombrino, ostrigo, škampa, mečarico in brancina, na sredini jih je pozdravila enostavna koromačeva solatka. Celo bolj kot predstavitev surovega morja se je izkazala morska solata, v kateri so se drenjali kuhani in le rahlo okisani hobotnica, sipa in lignji s krompirjem, stebelno zeleno in okisano čebulo. Jed, ki jo bomo za 20 evrov gotovo še poskusili.
Naj na tem mestu omenimo, da se je sicer velika restavracija sčasoma povsem napolnila in osebju začela delati rahle probleme. Jasno, gre za restavracijo, ki ima bolj razvajeno publiko kot kakšna turistična kmetija na tržaškem Krasu, ljubitelji morja in vodnih plovil so namreč v večjem številu začeli prihajati šele potem, ko se je malce zmračilo in ohladilo, natakarska ekipa, ki je pred tem delovala kot španska nogometna reprezentanca, pa večernega napada gostov ni več uspela učinkovito spremljati. A so se trudili, čeprav je bilo tudi v mraku še vedno več kot 30 stopinj Celzija.
Pri rdečem jadru, kot bi v slovenščino prevedli ime restavracije, pri testeninah naštejejo pet ali šest možnosti. Jajčni tagliolini "a la buzara" so učinkovita, le malce pikantnejša verzija testenin s kozicami in škampi, ki jih v kuhinji očistijo vse razen enega, pa še tistemu prerežejo oklep, da se človek za mizo ne umaže z omako. Še ena jed, ki bi si jo z veseljem privoščili znova, stane 24 evrov.
Na drugi strani so bili za 20 evrov debeli špageti z maslom in inčuni, slano limono in katsuobushijem, kosmiči dimljene in fermentirane tune, ki na vročih testeninah migljajo, kot bi bili živi. Testenine, tukaj ni nobenega dvoma, so v Italiji vedno sijajne, nas pa je še bolj zanimalo, kako se bodo v razprodani restavraciji znašli pri glavnih jedeh.
Priporočali so tipično, lokalno gradeško ribjo jed (28 evrov), pri kateri na ocvrti polenti prispejo kosi zlatega ciplja in ombrine ter kozica z žara, zalijejo jih z masleno omako na ribji osnovi. Preprosto, brez nepotrebnih prilog. Še nekaj enostavnejša in učinkovita je bila taljata tune. Temno rdeče znotraj in le narahlo opečene na zunaj bi lahko pojedli vsaj še enkrat toliko. Tudi zato, ker je bila priloga lahka, le pražena poletna zelenjava. Če se hočete bolj konkretno najesti, naročite fritto misto, ki je šel na naš avgustovski večer po bližnjih mizah najbolj v promet, porcije morskega cvrtja so bile gigantske.
Pri sladicah imajo ob plošči sirov zgolj štiri možnosti, ki so, kot kaže, plod zamisli hišnega slaščičarja in ne težijo z dolgočasno tiramisu - panakota sceno. Vela Rossa je seveda ime hišne sladice, zelo sladkega čokoladnega biskvita s kremo mandljev, karamelo, lešniki in gozdnimi sadeži. Za osem evrov. Štiri evre več smo odšteli za zanimivo ploščo lokalnih sirov: pikanten plesnivček, montaž, formadi frant in mešan kravje-kozji sir so obdali z robidami, malinami in rdečim ribezom ter okisanimi papriko, korenjem, čebulo in cvetačo.
Večer je bil pa še vedno topel, zato se nismo pustili pregnati in smo večer končali z žganicami. Za občutljivejše so prinesli tržaško grenčico Seri Pervas, za bolj vzdržljive veliko hudobnejši, v hrastu pet let zorjen tropinovec Nonino.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
