Ko se človek izgubi v lastnem domu, vzrok ni več slab občutek za orientacijo. Takšni posamezniki sicer lahko prepoznajo stavbe in druge znamenitosti ali markantne točke ter imajo običajne kognitivne sposobnosti, vseeno pa težko ugotovijo, v kakšnem prostorskem odnosu so posamezni objekti. Motnja je prisotna že od otroštva in ni posledica poškodbe možganov ali nevrološke bolezni.
Izraz razvojna topografska dezorientacija so prvič uporabili leta 2009, ko so nevroznanstvenik Giuseppe Iaria z Univerze Britanske Kolumbije v Kanadi in sodelavci opisali primer ženske, ki je imela vse življenje izrazite težave z orientacijo. Preizkusi v resničnem in virtualnem okolju so pokazali, da je težava povezana predvsem z oblikovanjem tako imenovanega kognitivnega zemljevida oziroma miselne predstave o prostoru. Slikanje možganov je pokazalo tudi drugačen vzorec aktivnosti v predelih, povezanih s spominom in prostorsko orientacijo.
Ko znamenitost prepoznajo, a je ne znajo umestiti
Kognitivni zemljevid ni dobesedna podoba zemljevida, ki bi jo človek videl v glavi. Gre za predstavo o odnosih med različnimi kraji – denimo o tem, da je dom blizu železniške postaje, trgovina nekaj ulic stran, park pa v drugi smeri. Takšna predstava človeku omogoča, da poišče bližnjico, spremeni smer prihoda na znano lokacijo ali se po napačnem odcepu ponovno orientira.
Sistematični pregled 15 empiričnih raziskav je pokazal, da so težave pri DTD povezane predvsem s kakovostjo teh miselnih prostorskih predstav, medtem ko je prepoznavanje znamenitosti praviloma ohranjeno. Človek lahko torej brez težav prepozna določeno stavbo, vendar ne zna ugotoviti, kje je glede na druge ulice in kraje. V najtežjih primerih so ljudje pri risanju zemljevida svojega doma pravilno priklicali zaporedje prostorov, vendar so imeli težave s prikazom njihove oblike, velikosti in medsebojnega položaja.
GPS lahko pomaga, a tudi prikrije težavo
Ljudje z DTD sicer lahko prepotujejo pot, ki jo poznajo, a se mora ves čas odvijati po pričakovanjih. Že zapora ceste, drugačen vhod ali napačen zavoj lahko porušijo zaporedje znamenj, na katera se človek zanaša, zaradi česar je iskanje alternativne poti precej težje.
Posledice DTD lahko močno vplivajo na življenje posameznika. Zaradi motnje si lahko omejijo samostojno gibanje, vpliva lahko celo na izbiro izobraževanja ali poklica. Nekateri se proti motnji borijo s strategijami pomnjenja posameznih poti ali pa se zanašajo na druge. V novejšem času so praktične tudi aplikacije za navigacijo, ki pa so koristne zlasti na prostem. V zgradbah so praviloma spet prepuščeni sebi.
Hkrati lahko navigacijske tehnologije otežijo prepoznavanje težave. Človek, ki ves čas uporablja navigacijo na telefonu, morda nikoli ne pride v položaj, v katerem bi se pokazalo, kako težko se orientira brez nje.
O DTD je sicer še vedno veliko neznanega. Za motnjo tudi še ne obstaja standardizirano diagnostično orodje.
