Predstavljajte si, da po operaciji potrebujete pomoč pri vsakodnevnih opravilih, prevozu k zdravniku ali pa zgolj nekoga, ki bi namesto vas uredil nujne birokratske zadeve. Za večino ljudi to vlogo tradicionalno in povsem samoumevno prevzamejo otroci ali življenjski partnerji. Toda kaj se zgodi, ko teh oseb ni? Časnik The Washington Post opozarja na hitro rastoč demografski fenomen tako imenovanih »solo starajočih«, ki pred družbo in predvsem pred posameznike postavlja povsem nove finančne ter logistične izzive.
Nova demografska realnost
Zaradi sprememb v sodobni družbi, padca rodnosti, vse večjega števila ločitev in ljudi, ki se zavestno odločijo za življenje brez otrok, število starejših, ki živijo povsem sami, skokovito narašča. Gre za posameznike, ki v jeseni življenja nimajo vzpostavljene naravne varnostne mreže, na katero bi se lahko oprli v primeru bolezni, oslabelosti ali upada kognitivnih sposobnosti.
To v praksi pomeni, da so v celoti odvisni od formalnih sistemov oskrbe, zdravstva in pomoči na domu. Kot ugotavljajo pri Washington Postu, se ta skupina ljudi pogosto sooča z veliko večjim tveganjem za socialno izolacijo in zdravstvene zaplete, ki bi jih ob rednem nadzoru svojcev sicer lahko pravočasno opazili in preprečili.
Vrtoglavi stroški dolgotrajne oskrbe
Ena največjih pasti staranja brez otrok so finance. Ko začnemo izgubljati samostojnost, moramo vso pomoč najeti in seveda tudi plačati. Cene storitev dolgotrajne oskrbe, profesionalne pomoči na domu in oskrbnin v domovih za starejše se povsod po svetu drastično zvišujejo, kar lahko hitro izprazni prihranke.
Dr. Maria Torroella Carney, ugledna geriatrinja in strokovnjakinja, ki je med prvimi opozorila na sindrom »starejših sirot«, je za časnik izpostavila kruto realnost: »Ljudje brez družinske mreže se morajo zavedati, da bodo morali ob staranju vsako uro pomoči, ki bi jo sicer morda brezplačno nudili svojci, kupiti na trgu.« Pri tem ne gre le za drago zdravstveno nego, temveč tudi za plačevanje storitev čiščenja, priprave obrokov, prevozov in celo vodenja financ, ko posameznik tega ne zmore več sam.
Ključ do mirne starosti je pravočasno načrtovanje
Glavno sporočilo finančnih svetovalcev in gerontologov je, da si posamezniki brez ožje družine ne smejo zatiskati oči pred prihodnostjo. Priprave na jesen življenja se morajo začeti veliko pred upokojitvijo – najbolje že v 40. in 50. letih. Nujno je proaktivno finančno varčevanje, ki je namensko usmerjeno izključno v kritje stroškov dolgotrajne oskrbe na stara leta.
Prav tako pomembno pa je urejanje pravnih zadev. Strokovnjaki močno svetujejo, da posamezniki še v času polne prisebnosti podpišejo pooblastila zaupanja vredni osebi (prijatelju, odvetniku ali profesionalnemu skrbniku) za odločanje o zdravstvenem varstvu in upravljanju premoženja. Čeprav je staranje brez otrok in partnerja lahko polno izzivov, je lahko z ustreznim finančnim ter logističnim načrtom jesen življenja še vedno izjemno polna, varna in dostojanstvena.
