»Počasi za volanom«: le nekaj dni pred smrtjo izrekel besede, ki danes zvenijo srhljivo

Eni največjih hollywoodskih zvezd ni bilo dano, da bi videla film, ki je obveljal za enega boljših s sredine stoletja. Jamesa Deana (1931–1955) je cesta vzela kmalu po zaključku snemanja filma Velikan (Giant), v katerem je zaigral skupaj z Elizabeth Taylor (1932–2011) in Rockom Hudsonom (1925–1985).

Zgodovina v filmu, 2. del

Od drz­ne stave do filmskega rekorda: zgodba, ki je svet obkrožila v 80 dneh

Slavni igralec otožnih oči je posnel vsega le tri celovečerce, a se je v zgodovino vpisal kot ena večjih igralskih legend, k čemur je najverjetneje precej pripomogla tudi prerana smrt. Ko je tistega poznoseptembrskega popoldneva s svojim ljubljenim porschejem vozil po kalifornijski hitri cesti in mu je pot prekrižal voznik forda, je imel komaj 24 let. Mladenič, ki je z vlogo v drami Vzhodno od raja (East of Eden, 1955) navdušil tako kritike kot gledalce, je mesec dni po smrti postal tako rekoč nesmrten. Konec oktobra 1955 je namreč izšel njegov Upornik brez razloga (Rebel Without a Cause), ki je postal film generacije mladih, ki so zavračali tradicionalen in od starejših generacij vsiljen način življenja, obenem pa iskali svoje mesto v vse hitreje spreminjajočem se svetu.

Zlovešča prerokba

Dean, ki je bil v letu 1955 najsvetlejša zvezda v Hollywoodu z obetom veličastne kariere, je v tednih pred tragično prometno nesrečo veliko delal. Sodeloval je denimo v kampanji za ozaveščanje o prometni varnosti in posnel izjavo, ki je zaradi dogodkov, ki so sledili, postala nekaj najbolj zloveščega, kar so kdaj posnele kamere. Dean namreč v posnetku mladim voznikom polaga na srce, naj ne divjajo na cesti: »Počasi za volanom – življenje, ki ga rešite, je morda moje.« Nekaj dni zatem je bil mrtev. Komaj tri dni pred smrtjo je posnel tudi zadnje prizore za film Velikan, ki je na sporede kinematografov prišel šele leto pozneje – minulo soboto je minilo natanko 70 let, odkar so ga ob boleče očitni odsotnosti Jamesa Deana premierno predvajali v New Yorku.

Dean je v filmu, ki so ga posneli po zajetnem istonaslovnem romanu pisateljice Edne Ferber (in je od leta 1963 na voljo tudi v slovenskem prevodu), nastopil v vlogi revnega delavca, ki mu usoda sicer nameni veliko bogastvo, a zgolj materialno. Gre za večgeneracijsko zgodbo, postavljeno v Teksas, kjer je v prvi polovici 20. stoletja potekala velika preobrazba: svet govedoreje in ogromnih rančev je začela nadomeščati naftna industrija, krhale pa so se tudi tradicionalne družbene hierarhije. Več kot 600 strani dolg roman je ob izidu leta 1952 postal velika uspešnica, ki je pozornost pritegnila tudi med filmarji. Pisateljica je prejela več ponudb za odkup pravic, a se jih je odločila prodati režiserju Georgeu Stevensu, ki mu je zaupala, da bo tako obsežno zgodbo znal ustrezno prenesti na filmsko platno. Naloga ni bila enostavna: v romanu nastopa več deset likov, pripoved pa se pne čez več generacij. Stevens se je odločil ohraniti časovno razsežnost, je pa v ospredje postavil zgolj tri like – Jetta Rinka (James Dean), prej omenjenega brezpravnega delavca, ki po odkritju nafte na svoji parceli postane milijonar, Bicka Benedicta (Rock Hudson), premožnega lastnika enega največjih rančev, in njegovo ženo Leslie (Elizabeth Taylor), ki izhaja iz povsem drugačnega okolja in se med togimi pravili moževe teksaške družine ne znajde najbolje.

Večgeneracijska zgodba

Zgodba se začne z njuno poroko, po kateri jo Bick odpelje na svoj ogromni ranč. Tam jo pričaka negostoljubna družina s trdno zakoreninjenimi patriarhalnimi vzorci in skrajno rasističnimi pogledi na mehiške delavce, ki garajo na njihovem ranču. V njun zakon se nenehno vmešava Jett Rink, reven, a trmast delavec, ki se zaljubi v Leslie. Ko po spletu naključij podeduje majhno zaplato zemlje, na njej odkrije nafto in se v nekaj letih iz revnega delavca preobrazi v naftnega mogotca. Če bi šlo za klišejsko zgodbo, bi mu bogastvo odprlo pot do Lesliejinega srca, a se to ne zgodi.

Kljub njegovi vztrajajoči obsesiji Leslie ostane ob soprogu, Rink pa svoje bogastvo uporablja za gradnjo naftnega imperija in dokazovanje, da je zdaj enakovreden Bicku. Medtem minevajo desetletja, otroci Bicka in Leslie odrastejo, Teksas pa se iz sveta govedoreje vse bolj spreminja v deželo naftnih vrtin, hotelov in industrije. Ko se Bickov in Lesliejin sin poroči z Mehičanko, se družinski in družbeni konflikti še zaostrijo. Toda konec vseeno ponudi žarek upanja: Bick se po ponižanju, ki ga zaradi mehiškega porekla doživi sinova žena Juana, prvič odločno postavi proti rasizmu. Ko se z lastnikom restavracije spopade zaradi njegove diskriminacije, je sicer fizično poražen, vendar simbolično zmaga, saj se končno zoperstavi rasizmu. Jett medtem v svetu bogastva in alkohola ostane ujet v lastno osamljenost, Bick in Leslie pa kljub vsemu ostaneta skupaj, njun rod se nadaljuje, Teksas pa postane nepovratno drugačen.

Težavno snemanje

Od nakupa avtorskih pravic za snemanje do premiere so minila kar štiri leta, pri čemer je zgolj postprodukcija trajala leto dni. Stevens, ki je prejel oskarja za najboljšo režijo, je namreč veljal za izjemno pikolovskega filmarja, kar je na snemanju vse prisotne spravljalo ob živce. Še zlasti Deana, ki je imel svojevrsten pristop do dela, poleg tega pa menda tudi znatne težave s privajanjem na teksaško vročino. Elizabeth Taylor, ki je imela tedaj komaj 23 let, visoke temperature niso motile, je pa imela precej težav zaradi svojega moža, britanskega igralca Michaela Wildinga, ki je bil zraven na snemanju. Njemu je bilo dolgčas, ona pa je imela obilo dela in njun odnos se je krhal. Pri tem ni pomagalo njeno zbliževanje z Jamesom Deanom in Rockom Hudsonom, ki je bil tisti čas eden najbolj zaželenih igralcev. Več desetletij pozneje je povedala, da ni nikoli srečala nikogar, ki bi v sebi nosil tako globoko osamljenost kot James Dean.

Zgodovina v filmu

Mojzes kot superheroj: preklemansko drag film, ki je režiserja skoraj stal življenja

Velikan je navdušil tako kritike kot gledalce, zlasti tiste iz Teksasa, čeprav njihovih krajev ne prikazuje v najlepši luči. Na lestvici najdonosnejših celovečercev leta 1956 se uvršča na tretje mesto, najti pa ga je tudi na seznamu prejemnikov oskarjev. Nominiran je bil kar desetkrat (Deanu so namenili posthumno nominacijo za najboljšega igralca), slavil pa je v zgolj eni kategoriji (za najboljšo režijo). Čeprav je bil film deležen številnih pohval, vsi niso delili navdušenja. Kritik John McCarten mu je v reviji The New Yorker očital, da je brez jasnega fokusa, pokroviteljski, melodramatičen in s skoraj tremi urami in pol obupno razvlečen: »Dolg je, o, bog, kak dolg!«