Raziskovalci so ugotovili, da so imeli ljudje, ki so v srednjih letih pogosteje gledali televizijo, desetletja pozneje manjši volumen možganov na predelih, povezanih z jezikom in razmišljanjem. Po drugi strani pa je bilo sedenje v službi povezano z bolj zdravimi kazalniki stanja možganov.
Kako naj si te ugotovitve razlagamo? Ali to pomeni, da je čas, da televizor za vedno ugasnemo? Da bi dobili odgovore na ta vprašanja, so se, kot poroča CNN, pogovarjali z dr. Leano Wen, zdravnico urgentne medicine in izredno profesorico na Univerzi Georgea Washingtona. Pred tem je opravljala funkcijo komisarke za zdravje v Baltimoru.
Vidne spremembe na možganih
Raziskovalci so analizirali podatke več kot 1700 udeležencev dolgoročne študije, ki jo je financiral Nacionalni inštitut za zdravje (NIH). Udeleženci srednjih let so poročali o tem, kako pogosto so gledali televizijo in koliko časa so v preteklem letu presedeli v službi.
Pogostost gledanja televizije so navajali v standardiziranem vprašalniku, pri čemer so svoje navade razvrstili v eno od petih kategorij: nikoli, redko, včasih, pogosto ali zelo pogosto. Ob začetku študije so bili stari od 45 do 64 let, povprečna starost pa je znašala 53 let. Več kot dve desetletji pozneje so opravili slikanje možganov z magnetno resonanco (MRI).
Pri ljudeh, ki so poročali, da televizijo gledajo »zelo pogosto«, so velikokrat zabeležili manjši volumen v več možganskih predelih, vključno s tistimi, ki so vključeni v kognitivni nadzor in govor, ter območji, ki so še posebej ranljiva v zgodnji fazi Alzheimerjeve bolezni. Ti posamezniki so imeli tudi več območij s povečano intenzivnostjo signala v beli možganovini (t. i. hiperintenzivnosti); gre za spremembe, vidne na posnetkih MRI, ki odražajo poškodbe majhnih možganskih žil in so povezane s kognitivnim upadom ter demenco.
Pasivna dejavnost
Po poročanju CNN je bila ena najbolj presenetljivih ugotovitev, da sedeča dejavnost v drugem kontekstu – na delovnem mestu – ni bila povezana z enakimi spremembami v možganih. Zakaj bi se gledanje televizije lahko razlikovalo od sedenja na delovnem mestu?
Wen: »Ta zanimiva ugotovitev kaže, da niso vse sedeče dejavnosti enake. Gledanje televizije je kognitivno pasivna dejavnost, ker gledalci predvsem prejemajo informacije, namesto da bi jih aktivno obdelovali. Sedenje na delovnem mestu pogosto vključuje zelo različne miselne zahteve. Morda odgovarjate na e-pošto, delate na projektih in komunicirate s sodelavci. Te dejavnosti aktivirajo več možganskih mrež, čeprav sedite«.
Študija ne dokazuje, da miselno spodbudne dejavnosti varujejo možgane, vendar se ugotovitve skladajo z vse večjim številom raziskav, ki kažejo, da kognitivna aktivnost pomaga zmanjšati tveganje za demenco. Predhodne študije so prav tako pokazale razlike med pasivnimi dejavnostmi, ki vključujejo sedenje – denimo gledanjem televizije –, in dejavnostmi, ki zahtevajo večjo miselno aktivnost, kot sta reševanje ugank in miselno udejstvovanje pri delu.
Ali ta študija dokazuje, da gledanje televizije povzroča negativne spremembe v možganih?
Wen: »Ne. To je bila opazovalna študija, kar pomeni, da lahko ugotovi povezave, ne more pa ugotoviti vzroka in posledice«.
Možno je, da so se ljudje, ki so gledali več televizije, razlikovali od tistih, ki so gledali manj, na načine, ki jih raziskovalci niso mogli v celoti pojasniti, kljub temu da so že upoštevali številne dejavnike, vključno s starostjo, izobrazbo, telesno dejavnostjo, kajenjem, uživanjem alkohola, sladkorno boleznijo, visokim krvnim tlakom in indeksom telesne mase.
Možno je tudi, da so subtilne spremembe v zdravju možganov vplivale na navade ljudi že leta pred izvedbo MRI preiskav, tako da so ljudje s spremembami možganske snovi pogosteje preživeli dneve ob gledanju televizije, kot tisti udeleženci, ki niso kazali sprememb možganske snovi.
Kljub temu je bila to dobro izvedena študija, ki je udeležence spremljala več kot dve desetletji in je uporabljala podrobne MRI preiskave možganov namesto subjektivnega testiranja. Čeprav si ugotovitev ne smemo razlagati kot dokaz, da televizija škoduje možganom, pa prispevajo k vse večjemu številu dokazov, da dolgotrajno pasivno, sedeče vedenje ni idealno za dolgoročno zdravje možganov.
