»Pa hitro objavite tale pogovor, saj ga bo sicer treba dopolnjevati še s kakšnim novim uspehom. Bliža se namreč evropsko prvenstvo za mlade do 16 let,« nam je v svojem hudomušnem slogu brž navrgel Marko Milić, ko smo ga po že opravljenem pogovoru poprosili še za komentar zmagoslavja mladincev do 18 let. Milić, ki je v košarkarski zvezi zadolžen prav za delo z mlajšimi generacijami košarkarjev, je navdušen nad svetlimi obeti slovenske košarke. K njeni priljubljenosti je svoj čas precej prispeval tudi sam kot naš prvi košarkar, ki je zaigral v NBA, prvi na svetu, ki je zabil koš s skokom čez avtomobil, in tudi eden prvih, ki je že s 17 leti vzbudil dotlej neznano evforijo med našimi navijači, vključno z vreščanjem najstnic.
Nova zlata doba
»Čeprav se na prvenstva vselej odpravljamo z najvišjimi cilji, si tudi v najbolj divjih sanjah ni bilo mogoče predstavljati, da bomo v dveh tednih osvojili dva naslova evropskih prvakov, pa še na tako prepričljiv način. Veseli smo lahko, da imamo takšne talente in da v teh ekipah vladata taka kemija in moštveni duh. Mladi košarkarji so že nekaj let zapored na pripravah preživeli skupaj vse poletje ter se dobro povezali in postali kot bratje, kar je ključno za oba uspeha, ki sta dvema generacijama prinesla najlepše možne spomine. Veseli nas lahko tudi, da imamo očitno tudi dobre trenerske kadre. Za prihodnost se nam res ni treba bati, temveč se je lahko veselimo,« poudarja v Ljubljani živeči Kranjčan, ki je letos kot vodja delegacije spremljal tudi mladince do 17 let na svetovnem prvenstvu v Turčiji, kjer so osvojili solidno deveto mesto. Iz neposredne bližine je 49-letni nekdanji košarkarski zvezdnik doživljal tudi nedavno prvenstvo v Ljubljani, tokratnega v Italiji pa le od daleč, saj že sodeluje pri treningih B-reprezentance, kjer iščejo kandidate za popolnitev najboljše ekipe.
»Ne smemo izgubiti izpred oči nobenega obetavnega košarkarja, zato preverjamo tudi napredek košarkarjev, ki so že bili na robu reprezentance in zdaj igrajo na ameriških univerzah. Nekateri precej napredujejo, drugi potrebujejo trening, da spet dvignejo formo, za vse pa je pomembno, da obdržijo stik in vezi z reprezentanco. Kljub mnogim talentom smo še vedno majhna država, ki potrebuje vse razpoložljive sile,« se zaveda Milić, ki mu v mladinskih kategorijah ni uspelo osvojiti naslova evropskih mladinskih prvakov, s kakršnima se lahko pohvalita tudi generaciji Sanija Bečirovića in Erazma Lorbka, ki sta bila tedaj tako kot letos Mark Padjen in Stefan Joksimović izbrana za MVP evropskih prvenstev do 18 oziroma 20 let.
»Mene so še kot mladinca pri 17 letih hitro potisnili k članom, zato sem odigral le dve mladinski prvenstvi, kjer smo bili peti in šesti, nismo pa osvojili medalj. Tega zadovoljstva tedaj nisem občutil, ga pa toliko bolj zdaj, saj me takšni uspehi napolnijo z energijo in lepimi občutki. Tudi v moji mladosti smo se lepo družili in povezali, je pa še lepše, ko po takem uspehu naši mladinci po letih trdega dela v hipu postanejo najbolj vroče žemljice na košarkarskem trgu. Za te uspehe so zaslužne tudi prejšnje generacije, zlasti tista z osvojenim članskim naslovom evropskih prvakov leta 2017 z Goranom Dragićem in Luko Dončićem na čelu. Po njih so se zgledovali današnji mladinci, tako kot se bodo v prihodnje mnogi zgledovali po Joksimoviću, Padjenu, Krofliču in drugih. Zanje je vse postalo mogoče, imajo zmagovalno miselnost in jim ni dovolj le sodelovati, saj so po zaslugi vzornikov že spoznali, da lahko uresničiš sanje in dosežeš sam vrh, tudi če prihajaš iz majhne države. Sedanje generacije premorejo tisto samozavest, ki smo jo včasih zavidali kakšnim Špancem, Srbom in Američanom,« ugotavlja sogovornik, ki mu samozavesti in poguma prav tako nikoli ni primanjkovalo, zato je prebil led kot prvi Slovenec v ameriški ligi NBA.
Ni vse v denarju
V NBA se je po dveh letih igralske kariere vrnil še v vlogi Lukovega trenerja v moštvu Dallasa. A po treh letih je ob katastrofalni potezi takratnega menedžerja Nica Harrisona in prodaji našega najboljšega košarkarja tudi Marko takoj dal odpoved in se vrnil v Slovenijo.
»Normalno, da sem to storil, čeprav sem se s tem odpovedal odpravnini, saj sem imel podpisano pogodbo še za dve leti. Harrison, ki je zaradi svojega ega uničil odlično moštvo, bo zdaj lahko v Hollywoodu igral kakšnega negativca, Luka pa še vedno išče prave soigralce za preboj v finale, saj v Lakersih še niso sestavili primerne spremljevalne ekipe za naslov prvaka in od enega najboljših igralcev na svetu pričakujejo, da bo kar z golfom tekmoval proti ferrarijem. Sam sem zaradi odhoda iz Dallasa ostal tudi brez NBA-pokojnine, ki bi mi pripadla, če bi vsaj štiri leta tam delal kot trener. Podobno sem bil za leto prekratek pri NBA-pokojnini za igralce, saj sem tam igral le dve sezoni in ne tri. A vedno me je bolj vodilo srce kot materialni razlogi. Če se bo ponudila še kakšna priložnost za vrnitev v NBA, bi o njej seveda razmislil, a ne zgolj zaradi pokojnine (slednjo si je že prislužil s sedemletnim igranjem v italijanski ligi, op. a.). Uživam v sedanji vlogi trenerja in svetovalca v Košarkarski zvezi, poleg tega pa sem lahko več tudi s svojimi dekleti,« ponosni oče omeni svoje tri hčerke, ki jih ima z nekdanjo košarkarico Vesno Spalević in na katere je že prenesel svoje športne gene in višino.
Najstarejša hčerka se je po teniški karieri in študiju v ZDA vrnila v Slovenijo in svetuje mladim športnikom, ki odhajajo v ZDA, srednja je kljub poškodbi zapestja še vedno obetavna teniška igralka, najmlajša pa je šla po poti staršev in je košarkarska reprezentantka do 16 let. »Vsaj ena je šla v košarko. Odlično ji gre, uživa v tem. Pomaga ji, da ima pri 15 letih že 187 centimetrov, igra pa na bekovskem položaju. Na srečo ima boljši met od daleč od mene, očitno je bolj po mami,« jo pohvali Marko, ki se vendarle zadovoljno nasmehne, ko ga spomnimo, da je kot mladinec tudi sam kar dobro zadeval trojke. A ostane skromen in to hitro postavi v ustrezen kontekst. »Ko sem iz Triglava prišel v Olimpijo in na treningih kdaj zadel 25 od 50 trojk, sem bil sprva ves navdušen. A je to hitro minilo, ker sta Dušan Hauptman in Roman Horvat redno zadevala po 48 od 50 trojk. Zato sem se po Zmagovem nasvetu raje osredotočil na moč in obrambo, kjer so me bolj potrebovali, jaz pa po vseh vajah za moč roke še dvigniti nisem mogel,« se smeji košarkar, ki je med drugim igral še za madridski Real in turški Fenerbahče.
Razvajeni od uspehov
Manj razlogov za zadovoljstvo je po zadnjih porazih v naši članski reprezentanci, a Marko ostaja optimist. »Uspehi mladincev so lep obliž na težka poraza, s katerima smo si močno otežili pot na svetovno prvenstvo. Res je, da smo bili močno oslabljeni. Na Luko, ki se je doslej vedno odzival klicu, zdaj žal ne moremo računati, poleg tega je manjkalo še nekaj pomembnih igralcev. Imamo velike talente, nimamo pa jih dovolj in tudi izkušnje še potrebujejo. Bolj kot zadnja poraza sta me zmotili občasna apatičnost in neborbenost nekaterih, zaradi česar potem ni prave energije na igrišču, niti prave spodbude gledalcev. Pri mlajših reprezentancah je navduševal tudi njihov pristop k igri, kar potem za seboj potegne tudi gledalce. Po drugi strani so tudi naši navijači postali malo razvajeni ob vseh nenormalnih uspehih Dončića, Pogačarja, Garnbretove … Naše ekipe je treba podpirati tudi, če jim ne gre. Nekoč smo ne glede na klubsko pripadnost vsi navijali za Maribor v ligi prvakov ali Olimpijo v evroligi. Zdaj je v družbi več nezadovoljstva in pesimizma, na forumih so ljudje žaljivi do vsakogar in tudi do športnikov, ki se borijo na vso moč in brezplačno žrtvujejo svoj čas in počitnice, medtem ko nam vsak obrtnik drago zaračuna vsako uro dela. Manjka nam nekdanjega optimizma, veselja in povezanosti, ki smo jih znali najti tudi v precej težjih časih,« ugotavlja vselej zanimivi sogovornik.
