Iz najnovejše raziskave izhaja, da je mizofonija – močan odpor do vsakodnevnih zvokov – povezana z našimi možgani. Po mnenju raziskovalcev ljudje, ki se spopadajo s to motnjo, težje preklapljajo med čustvenimi in nečustvenimi informacijami. Pri njih lahko določeni zvoki sprožijo močan občutek jeze, gnusa ali razdraženosti, v nekaterih primerih celo odziv telesa, podoben odzivu ob nevarnosti.
Med sprožilci so pogosto zvoki človeškega telesa, kot so žvečenje hrane, pokanje s prsti ali težko dihanje, pa tudi povsem običajni zvoki iz okolice, na primer tiktakanje ure ali lajanje psa. Reakcije niso zgolj psihološke – telo lahko ob takšnih zvokih preide v stanje »boj ali beg«. Pri nekaterih ljudeh je motnja tako izrazita, da se začnejo izogibati družabnim situacijam, kjer bi lahko naleteli na moteče zvoke, kar vpliva na njihovo vsakdanje življenje in odnose.
V raziskavi sodelovalo 140 ljudi
Raziskovalci so v novi študiji proučevali 140 odraslih s povprečno starostjo 30 let, med katerimi so bili tako ljudje z izrazitimi simptomi mizofonije kot tudi tisti z blažjimi težavami. Udeleženci so opravili teste spomina in tako imenovane čustvene prilagodljivosti oziroma sposobnosti preklapljanja med različnimi vrstami informacij.
Pri nalogah so morali izmenično opisati podrobnosti s slik in ocenjevati njihovo čustveno vsebino. Rezultati so pokazali, da so ljudje z izrazitejšo mizofonijo težje uspešno opravljali čustvene naloge. Močnejši simptomi so bili povezani z manjšo miselno prilagodljivostjo pri odzivanju na čustvene dražljaje.
Širši način, kako možgani obdelujejo čustva
Raziskava je pokazala tudi povezavo med mizofonijo in nagnjenostjo k ponavljajočemu se premlevanju negativnih misli o preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti. Ljudje z močnejšimi simptomi mizofonije so pogosteje poročali, da se težje odmaknejo od negativnih miselnih vzorcev.
Ugotovitve kažejo, da mizofonija morda ni zgolj težava pri zaznavanju določenih zvokov, ampak je povezana s širšim načinom, kako možgani obdelujejo čustva. "Ne moremo trditi, da zmanjšana kognitivna fleksibilnost povzroča mizofonijo ali obratno. Povezava bi lahko delovala v obe smeri, nanju pa bi lahko vplival tudi povsem drug dejavnik," pravijo avtorji študije in dodajajo, da bi te ugotovitve lahko prispevale k oblikovanju prihodnjih postopkov diagnosticiranja mizofonije.
Slabo raziskano področje
Raziskava ima tudi nekatere omejitve. Test čustvene prilagodljivosti, ki so ga uporabili znanstveniki, je nov in še ni dovolj raziskan. Poleg tega bi prihodnje študije morale vključiti prave zvočne dražljaje, saj so v tej raziskavi uporabljali predvsem slike.
Mizofonija ostaja razmeroma slabo raziskano področje. Znanstveniki še ne vedo natančno, kako pogosta je po svetu, prav tako še ni enotnega mnenja o tem, kam jo uvrstiti med različnimi motnjami. Tudi raziskave zdravljenja so še v začetnih fazah, navaja Science Alert.
