Po ocenah strokovnjakov mesečnost ali somnambulizem (hoja v spanju) prizadene okoli 5 odstotkov otrok in 1,5 odstotka odraslih. Gre za vedenje, ki že stoletja fascinira in obenem tudi plaši našo vrsto. Motnja se lahko pojavi kadar koli, a je pogostejša pri otrocih. Pri večini v puberteti izzveni, pri nekaterih pa ostane vse življenje.

"Ljudje verjetno nismo edini, ki imamo med spanjem nenavadne motorične dogodke, toda hoja v spanju je vendarle pretežno človeška," pravi David R. Samson, izredni profesor evolucijske antropologije na Univerzi v Torontu in avtor več knjig o nespečnosti.

Odgovor na vprašanje, zakaj se to dogaja zgolj ljudem, je povezan s tem, kje in kako so spali naši predniki. 

Kaj se dogaja, ko nas nosi luna?

Samson pojasnjuje, da gre pri mesečnosti za posebno stanje, ki se pojavi med globokim spancem. "Deli možganov, ki sodelujejo pri gibanju, se aktivirajo, medtem ko regije, odgovorne za zavest, presojo in spomin, ostanejo v stanju globokega spanja," pojasnjuje.

Telo se zato začne premikati, še preden se zavest sploh prebudi, zaradi česar so mesečniki videti, kot da natanko vedo, kam so namenjeni, čeprav se v resnici ničesar ne zavedajo. 

Evolucijska pomanjkljivost

Veliko primatov spi visoko na drevesih. Če bi denimo gorile, ki spijo v krošnjah, začele hoditi v spanju, bi padle z vej, kar bi pomenilo takojšnjo smrt ali vsaj hude poškodbe. Naravna selekcija je bila pri njih neizprosna in je tovrstne napake v sistemu v celoti izbrisala, znanstvenikove besede povzema portal Popular Science.

Pri človeku pa se je zgodil obrnjen proces. Ko so naši predniki začeli spati na tleh, so si ustvarili varna taborišča z ognjem, zavetji in skupnim varovanjem. To družbeno zaščitno okolje je ublažilo potencialno smrtonosne posledice hoje v spanju. 

Naravna selekcija zato hoje v spanju pri ljudeh ni izkoreninila, saj narava tistih, ki jih je nosila luna, ni kaznovala s smrtjo ali poškodbami.

Pomen genetike 

Mesečnost je močno povezana z genetiko in se pogosto deduje s staršev na otroke. Ne gre za en sam gen, temveč za prirojeno sposobnost tako globokega spanca, da se možgani iz njega težko v celoti prebudijo.

Raziskave kažejo, da imajo otroci, katerih starši nimajo zgodovine mesečnosti, približno 22-odstotno možnost za pojav tega stanja. Če v spanju hodi eden od staršev, verjetnost naraste na 47 odstotkov, če pa sta mesečnika oba starša, možnost poskoči na kar 61 odstotkov. Pogosteje se pojavlja v otroštvu, ko se možganski cikli spanja in budnosti še razvijajo.

Čeprav večina hojo v spanju dojema kot neškodljivo posebnost, pa je mesečnost lahko tudi kazalnik drugih zdravstvenih težav. Pogostost nočnih pohodov je namreč povezana s slabšo kakovostjo spanca, povišano telesno temperaturo, stresom, uživanjem alkohola, določenimi zdravili in motnjami spanja, med katerimi je najpogostejša obstruktivna apneja. Poleg tega pri tistih, ki jih nosi luna, obstaja nevarnost, da med spanjem poškodujejo sebe ali koga drugega, zato stroka svetuje posvet z zdravstvenim osebjem.

Priporočamo