Njegov obraz pozna ves svet. Vidimo ga lahko na milijonih majic, študentskih posterjev, stenah kavarn in zastavah uporov od Pariza do Tokia. Pogled, usmerjen v daljavo, dolgi lasje pod baretko z zvezdo. To je večna ikona mladostniškega upora. Toda ta dandanes kar nekako že preveč skomercializirani in zreducirani mit skriva veliko bolj zapleteno in pretresljivo zgodbo. Ernesto Che Guevara ni bil samo romantični gverilec. Bil je veliko več. Označili bi ga lahko za radikalnega iskalca pravičnosti, ki je zavrnil udobje oblasti, ministrske fotelje in državniški glamur v Havani, da bi svojo vero v osvoboditev zatiranih dokazal tam, kjer je najtežje. Odšel je v blato, deloval v neznosni vročini in osamljenosti bolivijske džungle. Njegov zadnji pohod tudi ni bil samo še ena vojaška operacija. To je bila zavestna izbira človeka, ki je verjel, da mora revolucionar svojo idejo plačati z lastno krvjo.
Po zmagi kubanske revolucije leta 1959 je imel Che Guevara vse. Bil je heroj Sierre Maestre, Fidelov najožji zaupnik, direktor narodne banke in minister za industrijo. Lahko bi preživel preostanek življenja v vilah nekdanje havanske buržoazije, potoval po svetu kot ugleden diplomat (nekaj časa je res potoval, med drugim je obiskal Ljubljano in Jugoslavijo) in pisal teoretične knjige v dimu kubanskih cigar.
Toda Che je bil narejen iz drugačnega testa. Bil je zdravnik, ki je na svojem legendarnem potovanju z motociklom skozi Južno Ameriko videl preveč gobavcev, preveč lačnih otrok in preveč rudarjev, ki so izkašljevali pljuča za dobičke ameriških korporacij, da bi lahko mirno spal v ministrski postelji. Zanj socialna revolucija ni bila nekakšen lokalni dogodek ali sredstvo za prevzem oblasti, pač pa globalna dolžnost vsakega pravega človeka, ki čuti in mu je mar tudi za druge.
Konflikt s Sovjeti
Kmalu je prišel v konflikt s sovjetsko birokracijo. V svojem slavnem govoru v Alžiru leta 1965 je javno obtožil Sovjetsko zvezo, da je cinična in da s svojimi trgovskimi pogoji izkorišča revne države tretjega sveta prav tako kot zahodni kapitalizem. To je bil škandal prve vrste. Che je spoznal, da se kubanska država pod pritiskom realpolitike spreminja v še en satelit Moskve. Ker ni želel postati del tega kompromisa, je napisal poslovilno pismo Fidelu Castru, se odpovedal vsem funkcijam, činu in kubanskemu državljanstvu ter izginil v noč.
Mimogrede, kritiziral je tudi jugoslovanski socializem, ki ga je označil za »menedžerski kapitalizem s socialistično razdelitvijo dobička«. Predvsem je bil kritičen do dejstva, da je šlo za obliko tržnega socializma. Ali povedano drugače: čeprav je Che Guevara spoštoval jugoslovansko politično neodvisnost in odpor proti imperializmu, je bil v ekonomskem smislu prepričan, da uporaba kapitalističnih metod za gradnjo socializma predstavlja nevarno iluzijo, ki na dolgi rok uničuje samo srčiko revolucionarnega boja.
Načrt Cheja Guevare je bil, če tako rečemo, tektonski. Verjel je, da je mogoče v osrčju Južne Amerike ustvariti gverilsko žarišče, ki bo zanetilo celinsko revolucijo in prisililo ameriški imperializem, da razprši svoje sile. Njegovo geslo je bilo jasno: »Ustvariti dva, tri, več Vietnamov!«
Novembra 1966 je z lažnim potnim listom, obritoglav in preoblečen v ostarelega uradnika Organizacije ameriških držav prispel v Bolivijo. Izbral je območje ob reki Ñancahuazú, negostoljubno, gorato regijo, poraslo z gostim, suhim grmičevjem. Tam je zbral majhno skupino kubanskih veteranov in nekaj bolivijskih komunistov. Skupaj jih je bilo komaj dobrih petdeset.
Toda teorija, ki je delovala na Kubi, je v Boliviji naletela na zid. Che je verjel, da bodo lokalni kmetje takoj prepoznali gverilce kot svoje osvoboditelje in se jim pridružili. Zgodilo se je ravno nasprotno. Bolivijski kmetje, ki so z agrarno reformo iz leta 1952 že dobili svojo malo zaplato zemlje, so bili globoko nezaupljivi do tujcev, ki so govorili s čudnim karibskim naglasom. Namesto da bi jim pomagali, so gverilce opazovali z molkom ali pa so njihove položaje javno prijavljali vojski. Chejeva skupina se je znašla v popolni izolaciji, brez lokalne podpore, brez radijske povezave s Havano in brez pomoči uradne Bolivijske komunistične partije, ki mu je pod vplivom Moskve obrnila hrbet.
Mučni marš skozi pekel
Leto 1967 je bilo za Cheja dolg, mučen marš skozi pekel. Njegov dnevnik iz Bolivije je pretresljivo branje, očiščeno vsakršnega romantičnega sijaja. To je kronika lakote, žeje, bolezni in neizprosnega krčenja njegovega malega odreda.
Cheja je mučila brutalna, kronična astma. V džungli, kjer mu je zmanjkalo zdravil, so bili njegovi napadi astme tako siloviti, da je včasih nezavesten padel s konja. Gverilci so trpeli zaradi podhranjenosti, njihove obleke so se spremenile v premočene cunje, njihova stopala so bila polna gnojnih ran. Pili so lastni urin in vodo iz umazanih luž.
Pa vendar, v vsem tem živalskem trpljenju je Che ohranil moralno disciplino. Ko so njegovi možje predlagali, da bi kmetom ukradli hrano, je to strogo prepovedal. Revolucija se ne sme spustiti na raven navadnega razbojništva. Zvečer, ko so se taborili pod krošnjami dreves, je ob slabotni svetlobi sveče bral poezijo in učil nepismene bolivijske borce brati in pisati. Njegova gverila je postajala nekakšen potujoči samostan asketov, ki so verjeli v ideal, medtem ko se je okoli njih zanka vojske neizprosno ožila.
Washington ni tvegal. CIA je v Bolivijo takoj poslala svoje najboljše agente kubanskega porekla in elitne enote ameriških zelenih baretk, ki so začele pospešeno uriti bolivijske rangerje v protigverilskem bojevanju. Tehnologija in logistika supersile sta trčili ob peščico sestradanih idealistov.
Prvega oktobra 1967 so rangerji v soteski Quebrada del Yuro obkolili zadnje preživele gverilce. Izbruhnil je kratek, silovit spopad. Che, ki je poskušal kriti umik svojih ranjenih tovarišev, je bil zadet v nogo, krogla pa je uničila tudi cev njegove muškete. Ko so bolivijski vojaki pristopili k ranjenemu, umazanemu in raztrganemu moškemu z divjo brado, jim je ta mirno rekel: »Ne streljajte. Jaz sem Che Guevara. Več sem vreden živ kot mrtev.«
Odpeljali so ga v bližnjo vasico La Higuera in ga zaprli v revno, z blatom ometano šolsko stavbo. Tam je sedel na tleh, z zavezanimi rokami, obdan s trupli svojih padlih tovarišev. Ko so ga bolivijski častniki poskušali zasliševati, je odgovarjal s ponosnim molkom ali pa jim je pljunil v obraz, ko so bili preveč nesramni. Izredno sočutje pa je pokazal do mlade lokalne učiteljice Julie Cortez, ki mu je prinesla malo juhe. Z njo se je pogovarjal o slabih razmerah v šoli in o tem, da je prav zaradi revščine teh otrok sploh začel svoj boj.
Ukaz za usmrtitev
Ukaz za usmrtitev je prišel naslednji dan neposredno iz predsedniške palače v La Pazu, po tihem dogovoru s Cio. Niso želeli javnega sojenja, saj so se bali, da bi Che sodno dvorano spremenil v tribunal proti imperializmu.
Izvedbo umora so naložili mlademu bolivijskemu naredniku Mariu Teránu, ki je moral pred tem spiti nekaj steklenic piva, da je zbral pogum. Ko je Terán 9. oktobra ob enih popoldne vstopil v šolsko učilnico s strojnico v roki, je opazil, da se mu tresejo roke. Che Guevara je vstal, se naslonil na steno in izrekel svoje zadnje, legendarne besede, s katerimi je svojega rablja za vedno obsodil na strahopetnost: »Vem, da me prihajaš ubit. Pomiri se in dobro ciljaj. Ubil boš samo človeka.«
Terán je sprožil rafal. Che je padel, prerešetan z devetimi kroglami. Njegovo truplo so s helikopterjem prepeljali v bližnje mestece Vallegrande, ga položili na betonsko korito v bolnišnični pralnici in ga pokazali svetovnim novinarjem.
In prav tam, v tisti pralnici, se je zgodil čudež, ki ga generali niso načrtovali. Ko so fotografi posneli njegovo truplo s polodprtimi očmi in lahkotnim, skorajda mističnim nasmeškom na ustnicah, je svet obnemel. Fotografija je bila srhljivo podobna klasičnim slikam mrtvega Kristusa. Namesto da bi pokazali poraženega razbojnika, so svetu ponudili mučenika.
Zahodni imperializem je ubil človeka, vendar je s tem ustvaril neuničljiv mit. Che Guevara v bolivijski džungli je dokazal, da prava socialna revolucija zahteva žrtev. Njegov poraz v Boliviji pa ni pomenil konca njegove ideje, temveč njen prehod v večnost. Postal je simbol tega, da so na svetu ljudje, ki so za osvoboditev drugih pripravljeni iti do samega konca, brez preračunljivosti in osebnih koristi.
