Jasno je, da sedemhodni meni zahteva celega človeka, in ko smo po enajsti uri zvečer končali avtorsko kulinarično seanso, vzpenjača ni več vozila. Ne gor ne dol. Poleti obratuje do desetih zvečer, pozimi se ustavi še prej. Ne vemo, kdo določa vozni red modernega transportnega sredstva, je pa zanimivo, da so ljubljanski turistični delavci tisti, ki so, kdo ve zakaj, nepredušno zaprli večerni dostop na ljubljanski grad. Taksi, recimo, se mora ustaviti spodaj pred rampo na Streliški in naš kvartet se je ob pol polnoči v temi pregovorno slabo osvetljenega mesta spustil v dolino.
Strelec, če odštejemo naporno logistiko, je skoraj običajna restavracija z avtorsko kuhinjo, kakršna je svoj vrh tudi pri nas doživela že pred kakšnimi 15 leti. A ekipe v Strelcu to niti ne moti preveč, vztrajajo pri manjših in večjih izumih, množici okusov in slogov. Pomešajo lahko slane in sladke okuse, eksotiko in domače jedi, skoraj pa ni več povezanosti s staro ljubljansko kuhinjo, ki so jo razvijali in s katero so pred leti pravzaprav začeli svoje delovanje.
Strelec ima celo četo natakarjev, ki ves čas skrbijo za vsakega gosta, solidno vinsko karto in različne dolžine ter cene degustacij. Od 105 evrov za pet jedi do 145 evrov za devet jedi. Postavili smo se na sredino in za 125 evrov na osebo je naš kvartet napadel sedem jedi, natančneje sedem hodov s pozdravi in začetnim svežim penečim Kozinčevi Nordom – morda bi lahko začeli s šampanjcem, a je tudi zvrst chardonnaya, modrega pinota in rumenega plavca lepo sodelovala s pozdravi iz kuhinje. Najprej v češnjo preoblikovano piščančjo pašteto z glazuro iz maline in rdeče pese ter meringo z blitvo, marmelado iz slanine in piva ter šalotko.
Sledil je še en, še bolj zanimiv pozdrav: v skledici dimljen losos z vloženimi cvetovi čemaža in peno iz dašija, v mini krostati se je skrival lososov tatarec, prekrit s tzatzikijem in gelom iz limete, cvet koprca je dal piko na i. Pri Strelcu brez težav ustrežejo tudi vegetarijancem, namesto lososa so za nemesojede prinesli predelan falafel s koprcem.
V kozarcih je sledil tokaj, ki ga v kleti Edi Simčič polnijo pod imenom Tokata. Za ponujeno vinsko spremljavo, ki bi štiri ljudi stala konkretnih 260 evrov, se nismo odločili, smo pa slutili, da bomo na koncu naročili še kakšno steklenico. Konec koncev z menijem še nismo niti začeli, ampak smo dobili še en pozdrav v obliki hlebčka sijajnega kruha z drožmi in dišečim dimljenim maslom. Zmanjkovalo ga je hitro, a je ostal na mizi tudi pri naslednjih jedeh.
Tudi pri škampu na drobljencu belega balzamičnega kisa, ki so ga pospremili z melono v dveh oblikah, koruznim pirejem ter omako iz rumenega češnjevega paradižnika, melone in vermuta. Govorimo seveda o grižljajih, v katerih in na katerih se skriva marsikaj. Morda bi veljalo množico sestavin napisati na kakšen list papirja, da gostje ne bi ugibali in ves čas nekaj spraševali.
Tudi cvetačo, ki tvori njihovo podpisno jed, so pripravili v množici pojavnih oblik, recimo pečeno in tudi kot pire, spremljala sta jo poširan rumenjak in črni tartuf. Kompliciran izum, ki mu je sledila pirina rižota z jurčki in domačimi jušnimi kroglicami, z vloženimi čemaževimi cvetovi in japonskimi shimeji gobicami. Vse skupaj prelijejo s koncentrirano bistro juho z luštrekovim oljem.
Vinska karta na grajskem stolpu, kjer operira Strelec, enostavno ni poceni, to je treba omeniti. Cene resnih vin so bližje stotim kot 50 evrom za steklenico, zato smo bili kar prijetno presenečeni, da smo za zmerno ceno dobili soliden renski rizling 2024 iz kleti Pichler Kreutzler v Wachauu. Bogata zlata kapljica se je srečala s papriko, polnjeno s polento, ter na drugi, manj veganski strani s poširanim rombom v zelo slani skorjici iz misa in mandljev, ki ga je kot priloga spremljal grah.
Šlo je seveda za prve glavne, tudi nekaj konkretnejše jedi, kot druga glavna jed so bili na vegetarijanski strani simpatični gnudi s skuto in nekaj verzijami čebule. Mesna glavna jed je bila nekaj manj avtorska, manj odtrgana, dobili smo file, no ja, filejček jagenjčka na jagnječji omaki, solatni zvitek z jagenjčkovim priželjcem ter variacije korenja. Solidna glavna jed, brez dvoma, je dokaz, da pri Strelcu znajo tudi z bolj klasičnimi jedmi. Tudi ob pomoči kozarca cabernet franca iz briške kleti Zarova.
Morda je malce razočarala predsladica, kombinacija granole, jagod, makovega biskvita, bezgovega sorbeta in pene iz rabarbare, ki je spominjala na zdrav zajtrk.
Je bila pa glavna sladica bolj podobna jedem, ki so pred nekaj leti proslavile Strelca. Šlo je za poširano marelico s kremo iz indijskih oreškov, polsuhimi marelicami in marelično marmelado, ki sta jo dopolnjevala sladoled iz bele čokolade in misa ter omaka iz rjavega masla.
Za tiste, ki jim sladic ni nikoli dovolj, na koncu prinesejo še bogate bombone na osnovi bele čokolade, ajdovih kokic, ganacha in slane karamele, ki smo jih podkrepili z zorjeno slivovko iz Valjeva.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
