V svetu, kjer so besede kaj hitro postale smrtonosno orožje, je bil Camille Desmoulins res nesporni mojster ulične poezije in iskalec resnice. S svojim strastnim novinarstvom je tlakoval pot do padca Bastilje. Njegova prava veličina pa se ni pokazala takrat, ko je klical na barikade, temveč v najtemnejši uri, ko si je kot edini upal zoperstaviti lastnim tovarišem in zaklicati: »Dovolj je krvi!« Njegova zgodba je sicer tragična, hkrati pa ima skoraj epske razsežnosti, saj pripoveduje o intelektualnem pogumu, rojstvu modernega novinarstva in je dokaz, da zvestoba lastni vesti vedno presega zvestobo ideologiji.
Bila je nedelja popoldne, 12. julija 1789. Pariz je bil že takrat ogromno mesto, govorili pa so, da je bil tisti dan kot smrdeč sod smodnika. Kralj Ludvik XVI. je pravkar odpustil priljubljenega finančnega ministra Neckerja, na obrobju mesta pa so se zbirale tuje najemniške čete. V vrtovih Palais-Royal, zbirališču pariških boemov, radikalnih filozofov in obupanih meščanov, je vladala tesnoba. Ljudje so šepetali o masakru, zato je bil zrak še posebno prežet s strahom pred rožljanjem orožja švicarske garde.
Takrat je na mizo pred kavarno Café de Foy skočil devetindvajsetletni odvetnik z razmršenimi lasmi. Znan je bil po tem, da je obupno jecljal. To je bila hiba, zaradi katere mu na sodiščih nikoli ni uspelo zablesteti.
Tistega julijskega dne, ko je bilo treba ljudstvu vrniti upanje in ko se je čas na videz ustavil, pa je jecljanje čudežno izginilo. S pištolo v eni roki je segel v veje bližnjega kostanja, odtrgal zelen list in si ga zataknil za klobuk. To je bil znak upanja, prepoznave in novega začetka. Množica mu je sledila in vsakdo si je utrgal svoj list. V nekaj minutah so bila drevesa v Palais-Royal gola.
»Primimo za orožje!«
»Državljani! Ne smemo izgubljati časa! Neckerjev odhod je zvon, ki bije šentjernejsko noč za domoljube! Nocoj bodo bataljoni zapustili taborišča in nas pobili! Ostane nam samo en izhod. Primimo za orožje!«
V tistem trenutku Camille Desmoulins ni bil samo še en govorec, pač pa je postal gromki glas vseh zatiranih. Z neverjetnim osebnim pogumom je potegnil ročico, ki je sprožila kolesje francoske revolucije. Dva dni kasneje je padla Bastilja. Camille je pokazal, da lahko en sam človek, oborožen s prepričanjem in neomajnim pogumom, obrne tok zgodovine.
Če so drugi vihteli sablje, je on vihtel nekaj precej nevarnejšega. Hitro je spoznal, da prava moč ne leži v uličnih spopadih, temveč v svinčenih črkah tiskarskih strojev. Ustanovil je časopis Les Révolutions de France et de Brabant, s čimer je Pariz dobil prvega pravega modernega novinarja.
Živel je za vonj poceni črnila in vlažnega papirja. Njegov slog je bil briljanten, skorajda predrzen. Opisali so ga kot mešanico antične filozofije, s katero je blestel v šoli, ostrega pariškega humorja in neizprosne politične analize. Bil je idealist, to gotovo, in je strastno verjel, da mora biti resnica dostopna vsem, od pariškega peka do profesorja na Sorboni. S smehom in satiro je rušil nedotakljivost monarhije in absolutizma veliko učinkoviteje kot najtežji topovi.
Toda v nasprotju s hladnimi, birokratskimi fanatiki, ki so kasneje prevzeli oblast, je Camille ohranil svojo človeškost in sposobnost refleksije. Ko je revolucija prešla v radikalno fazo in so zapori postajali polni nedolžnih, si ni zatiskal oči. Ni iskal alibijev v višjih državnih ciljih. Zavedal se je, da imajo besede posledice, in prevzel je odgovornost za to, kar se dogaja z njegovo republiko.
Da bi zares razumeli njegov moralni kompas, moramo vstopiti v njegovo pariško stanovanje. Tisti isti moški, ki je s članki pretresal parlament, je bil doma nežen, neverjetno ljubeč soprog in oče. Njegova ljubezenska zgodba z Lucile Duplessis je ena najbolj navdihujočih epizod tistega časa. Njuna poroka decembra 1790 je bila zmagoslavje ljubezni nad družbenimi predsodki.
Paralizirano mesto
Camille se je vanjo zaljubil že kot najstnik in ji dvoril leta, ampak njen oče, Claude Duplessis, ga je vztrajno zavračal, saj je bil brez denarja in brez, kot je menil oče, prihodnosti. Šele ko je Camille dobesedno sprožil napad na Bastiljo in čez noč postal najslavnejši novinar v Parizu, je oče popustil. Njuna poroka je bila tako zmaga vztrajnosti in dokaz, da je revolucija poleg države spreminjala tudi usode ljudi.
Njun dom je bil poln smeha, poezije in – Maximiliena Robespierra. Nepodkupljivi Robespierre, strog, bledičen in asketski, je bil Camillov prijatelj iz otroštva in njegova poročna priča. Ob večerih je Robespierre sedel v njuni dnevni sobi, pil vodo, medtem ko sta Camille in Georges Danton nazdravljala z vinom, in na kolenih pestoval malega Horacea, Camillovega sina. Dinamika tega trikotnika je srce Camillove tragedije in hkrati njegovega zmagoslavja. V svetu, ki je postajal vse bolj paranoičen in brutalen, sta Camille in Lucile predstavljala tisto, za kar se je revolucija sploh začela. Rekli bi takole: za pravico do svobodnega življenja, neobremenjenega s strahom pred državo.
Do konca leta 1793 je utopija zdrsnila v krvavi teror. Robespierre je postal absolutni gospodar življenja in smrti. Giljotina je delovala dan in noč, njen zlovešči zvok pa je paraliziral mesto. Večina intelektualcev je iz strahu pred smrtjo obmolknila ali pa se pridružila zboru.
Camille pa je storil nekaj, kar ga je zapisalo med največje heroje svobode govora. Izbral je najtežjo možno pot in se odločil za upor zoper lastnega prijatelja in sistem, ki mu je nekoč pripadal. Decembra je začel izdajati nov časopis, Le Vieux Cordelier. V njem je tvegal popolnoma vse. V času, ko je bila beseda usmiljenje že skoraj veleizdaja, je Camille na naslovnici zahteval prav to: ustanovitev odbora za usmiljenje. Napisal je, da svoboda ni krvavi tiran, da so zapori polni nedolžnih in da teror ne rešuje republike, temveč uničuje njeno dušo.
Naklada je bila razgrabljena v nekaj urah. Ljudje so rokopise brali na skrivaj, Pariz je jokal ob branju njegovih besed. Camille je prestrašeni naciji vrnil glas. Toda Robespierre je bil besen. Osebno je bil prizadet, ideološko pa ogrožen. V Jakobinskem klubu je grmel nad svojim nekdanjim prijateljem in zahteval, da spise, polne »nevarnih zmot«, javno zažge.
Lastna smrtna obsodba
In takrat mu je Camille – jasno zavedajoč se, da s tem besednim dvobojem podpisuje lastno smrtno obsodbo – mirno, dostojanstveno in z navedkom svojega ljubljenega Rousseauja odvrnil v obraz: »Zažiganje ni odgovor.« (Ali po francosko: »Brûler n'est pas répondre.«)
V teh štirih besedah je zajeto bistvo svobode tiska za vse čase. To je bila drža intelektualca zoper diktatorja in trenutek, ko je pero osramotilo meč.
Sistem v tistem času ni prenesel resnice. V noči na 30. marec 1794 so Camilla aretirali skupaj z Dantonom. Sodni proces je bil farsa. Ker so se zbali Camillove ostrine in Dantonovega grmečega glasu, so jima sredi sojenja preprosto odvzeli besedo. V zaporu Conciergerie je Camille napisal eno najbolj pretresljivih in plemenitih pisem v zgodovini, namenjeno njegovi Lucile: »Sanjal sem o republiki, ki bi jo ves svet oboževal. Nisem mogel verjeti, da bodo ljudje tako kruti in nepravični … Umiram pri štiriintridesetih, vendar ohranjam svojo dušo čisto.«
Camille Desmoulins je izgubil glavo, vendar je zmagal pred sodiščem zgodovine. Danes nas zgodba, v tem času novih ekstremizmov in cenzur, bolj kot kadar koli prej opominja, da prava moč ni v slepem sledenju, ampak v zvestobi lastni vesti. Bil je novinar, ki je dokazal, da je v času vsesplošne norosti najvišja in najčistejša oblika herojstva preprosto to, da ohranimo svojo človeškost.
Petega aprila 1794 so ga odpeljali na Place de la Révolution. Vožnja na vozu smrti skozi ulice, ki jih je nekoč prebudil k svobodi, je bila njegov križev pot. Če se je na vozu upiral, to ni bil izraz strahopetnosti, temveč izraz neukrotljivega, strastnega človeka, ki je neizmerno ljubil življenje, sovražil krivico in ni želel tiho oditi v noč. Teden dni kasneje je z osupljivim, skorajda nadnaravnim pogumom in z nasmeškom na ustnicah pod isto rezilo stopila tudi njegova Lucile.
