Svetovno prvenstvo v nogometu se je prevesilo v najbolj napeto fazo. Pred nami je še en polfinalni obračun, preden bo nogometna vročica v finalu dosegla vrhunec. Medtem ko navijači poglede upirajo proti zelenicam, se vsaj tako dinamična tekma vsakodnevno odvija tudi v televizijskih studiih in režijah. O tem, kako je krmariti med nepredvidljivostjo živega programa, hitrimi improvizacijami in obvladovanjem gore informacij, smo se pogovarjali s Saro Pakiž, ki je eden ključnih obrazov televizije Arena Sport.
Njena vloga na je večplastna. Kot voditeljica dnevnega informativnega pregleda in kot novinarka gledalcem prenaša najpomembnejše novice ter zakulisne utrinke, na drugi strani pa kot redaktorica prevzema vlogo kontrolnega stolpa, ki v ozadju usklajuje vsebino, grafike in časovnico. V intervjuju nam je zaupala, kako združuje ta dva svetova, kako obvladuje adrenalin, ko se stvari v sekundi spremenijo, zakaj jo vedno znova prepričajo zgodbe nogometnih »outsiderjev« in zakaj je prepričana, da na nastop slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu ne bomo čakali zaman.
Vaša vloga je izjemno večplastna – ste voditeljica, pripravljate prispevke in delujete kot redaktorica. Kako zahtevno je dnevno preklapljati med vlogo obraza pred kamero in vlogo kontrolnega stolpa, kot smo rekli uvodoma, v ozadju, ki usmerja celotno oddajo?
Nekako sem ujeta med dvema svetovoma, novinarskim in redaktorskim. Hkrati vem, kako delujejo voditelji in novinarji, kaj potrebujejo in kaj je pomembno pri tem delu. Potem pa je tu še režija in njene želje, potrebe, kako se stvari tam odvijajo. Mislim, da ravno zaradi tega, ker počnem oboje, imam nekaj prednosti, saj se zavedam, kako lahko sodelavcem olajšam delo in tudi kako moje delo vpliva na druge. Je pa zato adrenalin vedno prisoten, tako pred kamero kot v režiji.
Kot redaktorica bržkone skrbite, da se vsebina, grafike in časovnica v živo brezhibno poklopijo. Nam lahko opišete kakšno specifično situacijo iz režije, ko so se stvari med oddajo nepredvideno spremenile in je bilo treba reševati format v sekundi?
V režiji je vedno pestro. Improvizacije je – skupaj z voditeljem – ogromno. Vsak daljši odgovor gosta, bolj vroča debata, poglobljena razlaga (česar si seveda želimo) lahko precej spremeni, kaj bo na koncu končalo v oddaji. Na terenu je pa sploh veliko nepredvidenih situacij – gostje lahko pridejo veliko pred ali po predvidenem terminu in spet sledi improvizacija. Kar pa je na koncu najbolj pomembno, je to, da za gledalca to ni moteče in da se teh stvari ne opazi. Pa da smo pravočasno na tekmi, seveda.
Pri vodenju dnevnega pregleda se vsak dan zgrne gora informacij z različnih prizorišč svetovnega prvenstva. Kakšen je vaš novinarski filter za izbiro novic? Kako se odločite, kaj bo prišlo v eter in kaj mora ostati zunaj?
Predvsem se vprašam, ali je ta podatek pomemben za gledalca, ali prinaša nekaj novega in ali je preverjen. Ko imam zbrane vse informacije in jih moram skrčiti, pa izhajam tudi iz sebe – kaj je meni najbolj zanimivo in pomembno.
Na Areni Sport pripravljate tudi veliko prispevkov iz zakulisja, s katerimi gledalcem približate tisto plat mundiala, ki ni nujno vidna na sami zelenici. Kateri utrinek, osebnost ali detajl, ki ste ga ujeli zunaj uradnih prenosov tekem, se vam je doslej najbolj vtisnil v spomin?
Zagotovo uspeh Zelenortskih otokov in njihovega vratarja Vozinhe. Vedno me nekako prepričajo zgodbe »underdogov«, majhnih reprezentanc, ki jim uspejo velike stvari. Zanimiva mi je tudi norveška navijaška baza, ki vesla in potem na socialnih omrežjih vidiš, kako že otroke v vrtcu učijo tega navijanja.
Nam zaupate vašega najljubšega nogometaša in najljubšo reprezentanco?
Uh, tega odgovora pa nimam, meni je predvsem všeč, da je na tekmi veliko lepih priložnosti in golov. Niti nimam jasnega favorita za letošnje prvenstvo, videli smo, da se vse lahko zgodi.
Se bo, po vašem, slovenska reprezentanca še kdaj uvrstila na svetovno prvenstvo?
Nedvomno!
