Žal je na tem svetu kar nekaj stvari oziroma dogodkov, ki so izven meja vsake zdrave logike, pa jih moramo pač vseeno sprejeti kot – logične. Denimo, ko neka športna ekipa iz katerega koli velemesta že, v kakšnem zares pomembnem športu oziroma tekmovanju osvoji prav tako zares pomembno lovoriko, je povsem logično pričakovati, da bo v trenutkih slavja nepregledna množica na mestnih ulicah za seboj pustila opustošenje. Takrat niso varne ne izložbe ne prometni znaki ali semaforji ne takšna in drugačna prevozna sredstva.
V Parizu, denimo, so se tega tudi na podlagi izkušenj z lanskega slavja tamkajšnje nogometne ekipe po zmagi v ligi prvakov dobro zavedali in se letos, ko je PSG ponovil uspeh, na vse skupaj konkretno pripravili, zato ni čudno, da so svet že večer pred finalom obkrožile slike, kako na vseh večjih ulicah delavci pridno zabijajo lesene plošče preko gromozanskih izložbenih stekel. Manj pa so bili natanko dva tedna kasneje pripravljeni v New Yorku, kjer je na desetine in menda celo stotine tisoče ljudi na ulicah po 53 letih vendarle dočakalo naslov prvakov lige NBA tamkajšnjih Knicksov. In so svet med drugim obkrožile tudi fotografije, na katerih smo opazili slovite rumene taksije z razbitimi stekli, prevrnjene na strehe...
Prve uvozili iz Francije
Čeravno še zdaleč niso edini s takšno barvo, ne v ZDA, kaj šele širše, ob omembi besedne zveze rumeni taksi večina zagotovo pomisli prav na newyorške. Pogojno kdo, predvsem kakšen zagrizen poznavalec, morda še na tiste v Chicagu, saj so se ti tam pojavili v istem letu, pisalo se je 1907., kot so rumeni taksiji zapeljali po cestah v New Yorku. A tudi zgodba z rumenimi newyorškimi taksiji ima, kot vsaka druga zanimiva, svojo predzgodbo. Newyorški taksi letos namreč praznuje že svoj 129. rojstni dan, a te obletnice ne gre mešati z rumenimi taksiji, saj so bili prvi taksiji podobni konjski vpregi, poganjala pa jih je elektrika. V začetku 20. stoletja je bilo na ulicah New Yorka že okrog 1000 takšnih »električnih vpreg«, po propadu podjetja, ki jih je izdelovalo, pa so leta 1907 glavni način transporta znova postale tiste prave, konjske vprege.
A ko so možakarju po imenu Harry N. Allen za dober kilometer enega izmed takšnih prevozov zaračunali 5 dolarjev (preračunano bi to danes znašalo 180 dolarjev), je tega to tako ujezilo, da se je odločil za zagon avtomobilske taksi službe. Iz Francije je uvozil 65 avtomobilov s pogonom na bencinsko gorivo, ki so bili sprva rdeče in zelene barve, a jih je zaradi boljše vidljivosti prebarval v rumeno. Že leto kasneje (1908) je New York Taxicab Company, kot se je imenovalo Allenovo podjetje, prevoze opravljalo s 700 različnimi taksiji, v naslednjem desetletju pa se je na trgu pojavilo še veliko podobnih podjetij z enakimi storitvami, a rumene barve niso prevzeli vsi. Posel je cvetel, cena prevoza pa je znašala 50 centov za dober kilometer, kar je v tistih časih še vedno pomenilo, da je bil taksi dostopen le bolj premožnim ljudem.
Omejeno število
Toda kmalu je prišel čas »velike depresije« in v New Yorku je bilo voznikov taksijev naenkrat več kot strank. Leta 1937 so zato uvedli licenciranje, vsak taksi pa je dobil svojo posebno tablico (medaljon). Na ta način so število taksijev z medaljoni kmalu omejili na 11.787, številko, ki je bila aktualna vse do leta 1996, kasneje pa je malo narasla in je po zadnjih podatkih znašala 13.587, pri čemer je le zanemarljivo majhen del povsem električnih. Vmes so leta 1967 za boljšo prepoznavnost vseh licenciranih taksijev zanje uvedli obvezno rumeno barvo, štiri leta kasneje pa je nastalo podjetje New York City Taxi and Limousine Commission (TLC), ki je imelo nadzor nad vsemi taksiji in taksi podjetji z omenjenimi medaljoni, dostavnimi vozili, reševalnimi vozili, nekaterimi luksuznimi limuzinami...
V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja so uradna podjetja z rumenimi taksiji in neuradna, ki so se ukvarjala s prevozi potnikov, začela zaposlovati vse več temnopoltih voznikov ter pripadnikov rastočih skupin mehiškega in azijskega porekla. Omenjene spremembe so se kasneje še pospešile in ob prelomu tisočletja naj bi bilo tako med vozniki taksijev kar 82 odstotkov vseh rojenih zunaj ZDA. Največ, 30 odstotkov, jih prihaja iz južne Azije, 23 odstotkov pa s Karibov. Večina rumenih taksijev se dandanes zadržuje na širšem območju Manhattna, potnik pa ga lahko prikliče z dvigom roke ali tako, da se postavi na posebna mesta, namenjena čakanju taksija. Podatek, ali je taksi prost ali zaseden, lahko razberemo po luči na vrhu taksija – če je ta ugasnjena, pomeni, da je taksi zaseden, če gori srednja luč, ki označuje številko, to pomeni, da je taksi prost, če gori napis »off duty«, pa to pomeni, da taksi ne obratuje.
