Fotografije Oliverja Dragojevića je po njegovi smrti v svojem brivskem salonu razobesil njegov najboljši prijatelj Boris Gugić, med domačini znan kot Brico. Glede na to, da pristojni napovedani muzej, posvečen Oliverju, vzpostavljajo tako dolgo, kot bi gradili Eifflov stolp, kot se je pošalil Brico, je sam poskrbel za nadomestni muzej, katerega najpogostejši obiskovalci smo Slovenci.
Fotografije so nekakšen življenjepis tako Oliverja Dragojevića kot tudi Brica, s katerim sta prijateljevala več kot pol stoletja. Bricu je najbolj pri srcu tista, na kateri sta bila v rahlo »blaženem« stanju, kot jo je slikovito opisal.
Eno steno krasijo tudi fotografije nekaterih bivših vrhunskih športnikov (tudi slovenskega smučarskega skakalca Petra Prevca), ki so kdaj obiskali ta unikatni brivski salon s stoli, starimi sedemdeset let. Na fotografijah so med drugim košarkar Dino Rađa, teniški igralec Goran Ivanišević in namiznoteniški igralec Ivica Šurbek. »Tudi oni so, tako kot Oliver, mojstri, le da v drugi kategoriji,« je Brico pojasnil odločitev, zakaj so med Dragojevićevimi fotografijami tudi nekateri športni asi.
»Kakšen človek je bil! V čast mi je, da sem ga poznal«
Dino Rađa je 29. julija 2020, ob drugi obletnici Oliverjeve smrti, znova obiskal Velo Luko, tudi brivski salon.
»Fotografije, fotografije, fotografije, fotografije. Oliver in Brico, Oliver takšen, Oliver drugačen, Oliver na sto načinov. Med njimi je tudi moja fotografija iz davnih časov,« je na svojem profilu na facebooku takrat zapisal nekdanji sijajni košarkar, ki se lahko med drugim pohvali z dvema osvojenima olimpijskima odličjema, in nadaljeval: »Potem gremo na pokopališče. Pogovor počasi zamira, v prsih vse bolj stiska. Ko pridemo gor, me nenadzorovano oblijejo solze. Na grobu je marsikaj – cvetje, sveče, sporočila na kamenčkih, fotografije. Brico pravi, da to ni nič. Včasih so se tam znašli škatlice marlbora, vžigalniki, viski, konjak … Vse mogoče. Z groba se vidi morje. Kakšen občutek. Zdi se mi, da je Oliver zrasel skupaj z Luko in da bi morali mestu spremeniti ime ali vsaj glavno ulico preimenovati v Obalo Oliverja Dragojevića. Toda Oliver ne more umreti. To so tiste ptice, ki nikoli ne umrejo, ampak pojejo in pojejo. Kakšen človek je bil! V čast mi je, da sem ga poznal.«
Brico brije in frizira že 62 let. Upokojil se je pred šestnajstimi leti, a ker naslednika ni na vidiku, je dejaven še naprej. Ko v sosednjem lokalu Cesarica (ime je dobil po eni najbolj priljubljenih Oliverjevi pesmi) ob osmih zjutraj vprašamo, ali brivec še dela, natakarica pove: »Seveda.« A pripomni: »Ko se zbudi.« Med našim obiskom je lično »obdelal« dva možakarja. Eden je bil domačin, drugi sezonski informatik v enem od veloluških hotelov, od koder so ga napotili k Bricu. Za tega iskrivega človeka vedrega duha in nalezljive energije je eden od sokrajanov v verzih zapisal, da je ponos Vele Luke.
Bričeva stalna stranka je bil tudi Oliver, ki je poletja preživljal v Veli Luki. »Po tri mesece se ni ne bril ne strigel, naokoli je hodil le v kratkih hlačah in brez majice. Preden se je jeseni vračal v Split, je vselej prišel k meni na generalko,« se spominja brivec in pokaže na fotografijo, kako je Oliverju nekoč v šali oblikoval hitlerske brčice. Včasih sta vlogi tudi zamenjala – Oliver je bril in strigel njega. »Ker je bil rojeni igralec, se je posla lotil, kot bi to počel že sto let,« je pripomnil Boris, ki svojega velikega prijatelja, rojenega le dan pred njim, zelo pogreša. »Bil je car, unikaten človek in v vseh pogledih čudež,« poudari. Kako priljubljen je bil, je najbolje pokazalo dogajanje okoli njegovega pogreba. Oliver je, kot je znano, (za rakom na pljučih) umrl 29. julija 2018 v splitski bolnišnici. Katamaran z njegovimi posmrtnimi ostanki, ki je iz Splita izplul proti njegovemu zadnjemu počivališču v Veli Luki, je namreč pospremilo kar petsto plovil.
Lepo je, ko se v Veli Luki zbere toliko ljudi
Preden je umrl, je sicer rekel, da bi želel, da ga pokopljejo v krogu družine in prijateljev, toda takšnega veličastnega slovesa ni pričakoval nihče in ga tudi nihče ni niti mogel niti želel preprečiti. »Tudi vsakoletne prireditve ob obletnici njegove smrti so pravi čudež. Imamo ta privilegij, da je Oliver živel tukaj in da se to dogaja pri nas. Lepo je, ko se v Veli Luki zbere toliko ljudi. To kaže, kako poseben človek je bil Oliver. Ustregel je tudi vsakomur, ki ga je prosil, da bi skupaj zapela v duetu. Poseben je bil tudi po tem, kako je sprejel bolezen. Svetovali so mu zdravljenje v Švici ali ZDA, a je raje zaupal domačim zdravnikom. Ko je bil v Luki, smo se družili vsak dan. Veliko smo se šalili, peli, igrali nogomet in biljard ter ćakulali (sproščeno klepetali, op. p.). Nikoli, prav nikoli pa se nismo pogovarjali o politiki,« se spominja Brico.
Oliver je bil tudi strasten ribič. Kmalu po tistem, ko si je nabavil ladjico, je kupil staro hišo ob morju z znamenitimi modrimi polkni, da je imel blizu do plovila. Njegova družina je namreč živela na hribu.
V bližini Oliverjeve obmorske hiše so letošnjo pomlad postavili umetniško instalacijo v obliki očal, kakršna je pevec nosil na začetku svoje glasbene poti. Njihov avtor je oblikovalec Saša Prižmić. Skozi očala, izdelana iz vremensko obstojnega jekla korten, je mogoče videti tako otoček Ošjak kot stari del mesta.
Morje je vidno tudi z Oliverjevega groba na pokopališču sv. Roka, do katerega vodi čudovit drevored. Oboževalci tja prinašajo marsikaj, kar je opazil tudi prej omejeni Dino Rađa. Med »darili« se je znašel tudi pevčev portret, ki ga je narisala neka Poljakinja. Da ne bi propadel na dežju, so ga odnesli k Bricu, kjer uokvirjen visi na steni njegovega salona. Večno mesto na pevčevem grobu pa ima galeb, ki ga je na plošči iz marmorja ustvaril Slovenec Sandi.
