Pevec Jure Počkaj že vrsto let uspešno briše meje med glasbenimi žanri. Primorec, ki je po študiju na Akademiji za glasbo svoje znanje izpopolnjeval na prestižni univerzi UCLA v Los Angelesu, danes kot solist ustvarja v Hrvaškem narodnem gledališču Ivana pl. Zajca na Reki. A čeprav ga življenje pogosto vodi na velike odre, je zanj najpomembnejši aplavzi tisti, ki ga čaka doma.
Nedavno ste se vrnili iz Birminghama, kjer ste kot solist nastopili v znamenitem Brahmsovem Nemškem rekviemu z enim najuglednejših britanskih orkestrov City of Birmingham Symphony Orchestra (CBSO). Kako ste doživeli to izkušnjo?
Nastopiti kot solist v Birminghamu, v eni najboljših koncertnih dvoran na svetu, je nekaj, kar bom nosil s seboj vse življenje. Ko stojiš pred tako mogočnim orkestrom in zaslišiš prvi skupni vdih glasbenikov, začutiš neverjetno spoštovanje do glasbe. To ni samo petje – to je val energije, ki te popolnoma prevzame. Imel sem občutek, kot da glasba diha skozi vse nas hkrati. Birmingham me je sprejel z odprtimi rokami in prepričan sem, da je to pomembna stopnica na moji umetniški poti.
Po koncertu ste se na znamenitem Black Sabbath Bridgeu poklonili Ozzyju Osbournu in mu zapeli skladbo Dreamer. Kaj vam je takrat rojilo po glavi?
Ko sem pel Ozzyju v spomin, nisem razmišljal o žanrih. Razmišljal sem o človeku, ki je s svojo iskrenostjo zaznamoval milijone ljudi. Na Black Sabbath Bridgeu je bila posebna tišina, skoraj sveta, četudi smo se zbrali na živahni mestni točki. Čutil sem hvaležnost, spoštovanje in neko nenavadno notranjo moč. To je bil eden tistih trenutkov, ko glasba preseže oder. Takrat sem se še bolj zavedel, da imata Brahms in Ozzy veliko več skupnega, kot bi si kdo mislil – oba sta znala govoriti o človekovi ranljivosti, upanju in povezanosti. Tudi Brahms govori z Gospodom, ampak nikoli ne omeni njegovega imena. Tako kot v Dreamerju: »Your higher power may be God or Jesus Christ, it doesn't really matter much to me …« (Tvoja višja sila je lahko Bog ali Jezus Kristus, to zame ni preveč pomembno.)
Mnogi bi rekli, da sta opera in heavy metal popolnoma različna svetova. Vi že leta dokazujete nasprotno. Kje vidite največje podobnosti?
Največja podobnost je iskrenost. Tako opera kot rock govorita o velikih čustvih. O ljubezni, izgubi, pogumu, strahu, upanju in smrti. Razlika je predvsem v glasbenem jeziku. Ko publika začuti resnico, ni več pomembno, ali poješ Verdija ali Metallico. Vedno sem verjel, da lahko operna emocija in rockerska energija govorita isti jezik.
Kdo je zahtevnejše občinstvo – operni poznavalci ali rockerji?
Oboji znajo biti zelo zahtevni, ampak na drugačen način. Operni poznavalci hitro opazijo vsak vokalni detajl, rockerji pa takoj začutijo, ali si na odru iskren ali ne. V resnici pa ugotavljam, da so si veliko bolj podobni, kot se zdi. Oboji cenijo predanost, energijo in pristnost. Če daš na odru vse od sebe, te sprejmejo eni in drugi.
Ste bili kot fant z Velikega Ubeljskega bolj zaljubljeni v opero ali v rock?
Najprej v rock. V najstniških letih sem igral v bendu, poslušal hard rock in metal ter pisal svoje pesmi. Opera je prišla nekoliko pozneje, a ko sem jo odkril, sem ugotovil, da mi omogoča izredno intenzivnost izražanja. Danes se mi zdi, da sem imel srečo, ker v tem obdobju življenja lahko suvereno izražam svojo umetniško ustvarjalnost v obeh svetovih.
Kdaj ste prvič začutili, da bo petje postalo vaše življenjsko poslanstvo?
Glasba me spremlja praktično od otroštva, vendar sem se resnično zavedel njene moči takrat, ko sem začel ugotavljati, da lahko z glasom vplivam na ljudi. Ko vidiš, da nekoga ganeš, navdihneš ali mu polepšaš dan, začneš razumeti, da je petje veliko več kot poklic. Postane način življenja in poslanstvo.
Po študiju petja na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani ste znanje izpopolnjevali na prestižni univerzi UCLA v Los Angelesu. Kako vas je Amerika spremenila kot umetnika in človeka?
Amerika mi je dala širino. Na UCLA sem spoznal vrhunske umetnike z vsega sveta in se naučil razmišljati bolj pogumno. Tam sem dobil občutek, da so meje pogosto samo v naših glavah. Hkrati pa sem še bolj cenil svoje korenine in ugotovil, kako pomembno je ostati zvest sebi, ne glede na to, kje si.
Kje pa se počutite najbolj doma – v operni hiši ali na koncertnem odru?
Oboje mi daje nekaj, česar drugo ne more. Opera je svet velikih zgodb, značajev in glasbene discipline. Koncertni oder pa mi daje več svobode in neposrednega stika z občinstvom. Če sem iskren, se najbolje počutim tam, kjer lahko ustvarjam in delim glasbo z ljudmi.
Kdaj vas bomo lahko videli pri nas?
S projektom Opera Rockstar bomo letos nastopili na več prizoriščih po Sloveniji. Pravkar smo nastopali v Vipavi, 7. julija bomo na Starem gradu Celje, jeseni pa v Odiseji v Ljubljani, kjer pripravljamo velik vizualni opera-rock spektakel. Veselim se vsakega srečanja z domačim občinstvom.
Novembra lani ste drugič postali očka. Kako je prihod hčerke Astrid spremenil vaš družinski vsakdan?
Prihod Astrid je v naš dom prinesel še več ljubezni, topline in tudi nekaj dodatne dinamike. Zdaj smo štiričlanska družina in vsak dan je nova dogodivščina. Najlepše pa je opazovati, kako se med otrokoma že ustvarja posebna vez.
Kako obvladujete potovanja, zahtevne operne študije na Hrvaškem in neprespane noči ob dojenčku?
Včasih predvsem s kavo. Res pa je, da vse postane lažje, ko veš, zakaj to počneš. Družina mi daje energijo in motivacijo. Seveda ni vedno enostavno usklajevati vseh obveznosti, ampak sem hvaležen, da lahko živim življenje, ki me izpolnjuje tako zasebno kot profesionalno.
Kako pa najraje preživljate prosti čas z družino?
Najraje smo zunaj. Radi se sprehajamo, raziskujemo nove kraje, smo v naravi in preživljamo čas z živalmi. Včasih je najlepši dan tisti, ko ni nobenega posebnega načrta in smo preprosto skupaj.
Ste doma bolj discipliniran operni pevec ali sproščen rocker?
Mislim, da sem predvsem mož in oče. Doma hitro ugotoviš, da operni naslovi in koncerti nimajo posebne teže, kadar je treba zamenjati plenico ali sestaviti kakšno igračo. Verjetno pa je v meni še vedno nekaj rockerja, ker imam rad sproščenost, humor in spontanost.
Kako pa vaša žena Teja spremlja vaše glasbene podvige? Je ona tudi vaš prvi kritik in največja navijačica?
Absolutno. Teja je moj največji vir podpore in navdiha. Vedno iskreno pove svoje mnenje, zato ji zelo zaupam. Zadnje čase me večkrat v šali opomni, da bom samega sebe srečal na avtocesti. Obenem pa je tudi moja največja navijačica. Brez njene podpore bi bilo marsikaj precej težje.
Katere sanje si še želite uresničiti?
Sanj je še veliko. Kot umetnik si želim nastopati na največjih svetovnih odrih in projekt Opera Rockstar predstaviti tudi mednarodnemu občinstvu. Kot človek pa si predvsem želim, da bi ostal zdrav, ustvarjalen in da bi lahko čim več lepih trenutkov delil s svojo družino in prijatelji. Na koncu so prav ti trenutki največji uspeh.
