Prazgodovinski človek Homo floresiensis s svojimi možgani v velikosti šimpanzovih in lobanjo kot grenivka nikoli ni veljal za posebej bistrega. Kljub temu so raziskovalci dolgo predvidevali, da so bili naši predniki, ki so jih zaradi majhne telesne višine poimenovali »hobiti«, sposobni lova in priprave ognja. Te domneve zdaj ovrže nova raziskava, objavljena v strokovni reviji Science Advances. Njeni avtorji namreč sklepajo, da je bil Homo floresiensis predvsem mrhovinar.
Sledovi na kosteh razkrivajo resnico
Znanstveniki so leta verjeli, da so ti starodavni ljudje s svojimi kamnitimi orodji lovili stegodonte, pritlikavo vrsto slonov, ki je nekoč živela na indonezijskem otoku Flores. Temu odločno nasprotuje paleoantropologinja dr. Elizabeth Grace Veatch z ekipo. Z natančnim primerjanjem sledi ugrizov in ureznin na kosteh stegodontov so ugotovili, da prazgodovinskih rastlinojedcev ni ubil človek. Sledi ugrizov komodoških varanov so namreč odkrili na delih okostja z največ mesa.
Po drugi strani pa so kamnita orodja »hobitov« pustila sledi pretežno na delih z manj mesa, kot so okončine. To nakazuje, da so se ljudje prehranjevali z ostanki, potem ko so se komodoški varani, takratni vrhunski plenilci na otoku, že najedli. Orodja so »hobiti« očitno uporabljali za to, da so postrgali preostalo meso s kosti, ki so jih za seboj pustili veliki kuščarji.
Vprašanje ognja in surove prehrane
Raziskava postavlja pod vprašaj tudi uporabo ognja. Med več kot tri tisoč pregledanimi fragmenti kosti stegodonta so zgolj na enem našli sledi gorenja. Raziskovalci menijo, da je ta posamezna kost verjetno prišla v stik z ognjem veliko pozneje, ko so jamo Liang Bua že naselili sodobni ljudje. Pomanjkanje dokazov o kuriščih iz obdobja bivanja »hobitov« dodatno podpira tezo, da niso redno uporabljali ognja za pripravo hrane.
»Raziskovalci iz tega sklepajo, da so H. floresiensis uživali surovo meso, pogosto mrhovino, rastline in žuželke,« je za CNN pojasnila soavtorica študije Briana Pobiner. Ta dognanja so v popolnem nasprotju z desetletja starimi predpostavkami, da so bili »hobiti« kljub majhnim možganom sposobni lova na veliko divjad, kar naj bi kazalo na presenetljivo visoko stopnjo kognitivnih sposobnosti.
Ali »hobit« sploh spada v človeški rod?
Nova odkritja krepijo dvome o uvrstitvi te vrste v naš rod. Za dr. Chrisa Stringerja iz londonskega Prirodoslovnega muzeja to prinaša dodaten razlog za skepticizem. »To krepi mnenje manjšine, da floresiensis pravzaprav ne spada v rod Homo in da bi ga morali preimenovati,« meni Stringer. Če »hobiti« niso lovili in uporabljali ognja, potem izgubijo dva ključna atributa, ki sta tradicionalno veljala za značilnosti rodu Homo.
Če bi pri vrsti Homo floresiensis vse to odpadlo, bi morali znanstveniki znova premisliti o merilih za naš lastni rod, navaja članek nemškega Focusa. Če bi »hobita« na koncu dejansko izključili iz družine Homo in ga uvrstili med visoko razvite avstralopiteke, bi morali strokovnjaki na novo napisati pomemben del naše evolucijske zgodovine.