Veliki hadronski trkalnik (LHC) je imel ključno vlogo pri napredku našega razumevanja vesolja. Od začetka delovanja leta 2008 je ta trkalnik delcev s 27-kilometrskim obsegom, ki leži približno 100 metrov pod zemljo na meji med Švico in Francijo, omogočil odkritje higgsovega bozona, v medijih pogosto imenovanega tudi "božji delec".
Poleg tega je prispeval k izjemno natančnim raziskavam mionov, omogočil ene najnatančnejših meritev nekaterih lastnosti delcev in antidelcev ter potrdil številne napovedi standardnega modela fizike osnovnih delcev. S tem je raziskovalcem po vsem svetu odprl vrata do boljšega razumevanja najbolj temeljnih gradnikov narave.
Tretja dolga zaustavitev
Toda tudi tako uspešen znanstveni projekt potrebuje obsežno prenovo. Cern je 29. junija sporočil, da je LHC uradno vstopil v tretjo dolgo zaustavitev (Long Shutdown 3 oziroma LS3). Po letih uspešnega delovanja je tako začasno nehal obratovati, vendar ne za vedno. V naslednjih letih ga čaka obsežna nadgradnja, po kateri bo postal še zmogljivejše raziskovalno orodje.
»LHC je presegel vsa pričakovanja,« je v izjavi povedal Oliver Brüning, direktor Cerna za pospeševalnike in tehnologijo. »Danes se poslavljamo od LHC, kot smo ga poznali, medtem ko se pripravljamo na sprejem njegovega naslednika … ki bo to znanstveno pustolovščino podaljšal daleč v prihodnost.«
LHC je bil zaradi nadgradenj in ponovne kalibracije že dvakrat za daljše obdobje ustavljen: prvič med letoma 2013 in 2015, drugič pa med letoma 2019 in 2022. Tokratna prenova je še obsežnejša, saj bo pripravila trkalnik na novo obdobje delovanja v okviru projekta High-Luminosity LHC (HL-LHC oziroma HiLumi LHC).
V polnem pogonu leta 2030
V naslednjih letih bodo obsežno prenovili LHC ter pomembne dele njegovega pospeševalnega in podpornega kompleksa. Med drugim bodo posodobili superprotonski sinhrotron (SPS), del severnega eksperimentalnega območja (Experimental North Area) pa preuredili v nov visokointenzivni odsek s fiksno tarčo. Raziskovalci ocenjujejo, da bodo odstranili približno 1,2 kilometra ključnih komponent pospeševalnika, vključno z magneti, ter jih nadomestili z novo, naprednejšo tehnologijo.
Tudi ponovni zagon ne bo hiter. Postopno oživljanje pospeševalnega kompleksa se bo začelo proti koncu desetletja, polno znanstveno delovanje nadgrajenega sistema pa je predvideno leta 2030. HiLumi LHC bo omogočil bistveno večjo svetilnost snopov in bo v svoji življenjski dobi zbral približno desetkrat več podatkov kot dosedanji LHC. To bo fizikom omogočilo precej natančnejše raziskave subatomskega sveta ter večjo možnost za odkritje pojavov, ki jih današnje teorije še ne znajo pojasniti.
