Če ste se kdaj sprehodili mimo kakšnega nočnega kluba v Parizu, New Yorku ali Londonu, ste zagotovo opazili zanimiv sociološki pojav, ki mu pravijo žametna vrv. Na eni strani vrvi, na ulici, se gnetejo ljudje, ki bi radi vstopili, pa ne smejo, na drugi strani je prazen, napol temačen prostor, ki v resnici sploh ni tako zelo poseben. Toda varnostnik z mrkim obrazom in seznamom v roki ustvarja privid, ki sporoča, da je tisto, kar je za to vrvjo, preveč dobro za nas. In prav zaradi tega vsi na ulici občutijo željo, da bi prišli noter.
Charles Ponzi, o katerem smo govorili, tega ni razumel. On je bil kot poulični prodajalec in je mahal z rokami ter vabil vsakogar, ki je imel v žepu tri dolarje in pol. Njegova shema je bila odprta za vse.
Sedemdeset let kasneje pa je na Wall Streetu deloval človek, ki je Ponzijevo matematiko dvignil na raven visoke umetnosti. Ta človek se ni oglaševal in tudi ni obljubljal nemogočih 50-odstotnih donosov v mesecu dni. Ni imel prodajnih agentov in ni odgovarjal na klice radovednežev. Pravzaprav je naredil nekaj povsem nasprotnega. Vzel je koncept žametne vrvi in ga spremenil v finančno strategijo. Ljudi je zavračal.
In prav zato, ker je to počel, so najbogatejši ljudje na planetu, torej hollywoodski zvezdniki, evropski plemiči, švicarski bankirji in celo Nobelovi nagrajenci, dobesedno moledovali, naj vzame njihov denar.
To je bil svet Bernarda Madoffa – Bernieja, človeka, ki je ustvaril 64 milijard dolarjev težko črno luknjo in dokazal, da ekstremno bogastvo in visoka inteligenca nista cepivo proti naivnosti.
Da bi razumeli, zakaj so ljudje Madoffu zaupali svoje bogastvo, moramo razumeti, da on v očeh javnosti ni bil prevarant. Victor Lustig in Gregor MacGregor sta bila »hohštaplerja«, ki sta se pojavila od nikoder. Bernie Madoff pa je bil steber ameriškega finančnega sistema, utelešenje establišmenta.
Skromni začetki
Rodil se je leta 1938 v Queensu, v judovski družini srednjega razreda. Njegovi začetki so bili presenetljivo skromni. Kot najstnik je zaslužil nekaj tisoč dolarjev z delom reševalca iz vode na plažah Long Islanda in z namestitvijo namakalnih sistemov. S tem denarjem je leta 1960, pri dvaindvajsetih letih, ustanovil svoje borznoposredniško podjetje, Bernard L. Madoff Investment Securities.
Madoff ni začel kot goljuf. Pravzaprav je bil briljanten inovator. V tistih časih so se z delnicami majhnih podjetij trgovali tako, da so posredniki kričali drug na drugega ali si pošiljali papirnate lističe. Madoff in njegov brat Peter pa sta bila med prvimi, ki sta prepoznala moč računalnikov. Uporabila sta inovativno računalniško tehnologijo za povezovanje kupcev in prodajalcev, s čimer sta ponujala hitrejše in cenejše trgovanje kot veliki igralci na newyorški borzi. Njuna tehnologija je sčasoma postala temelj za NASDAQ, prvo elektronsko borzo na svetu.
Bernie Madoff ni bil samo še en trgovec. Bil je ustanovitelj modernega elektronskega trgovanja. V začetku devetdesetih let je celo služil kot predsednik upravnega odbora borze NASDAQ. Svetoval je ameriški Agenciji za trg vrednostnih papirjev pri pisanju finančne zakonodaje, regulatorji so ga klicali, ko so potrebovali nasvet.
V poznih osemdesetih in devetdesetih letih je bilo njegovo legitimno podjetje izjemno uspešno in donosno, saj je v najboljših časih obdelalo skoraj desetino vsega trgovanja na newyorški borzi. Toda poleg te bleščeče fasade je vodil še en oddelek. Ta je bil popolnoma ločen in strogo varovan. Skrival se je na 17. nadstropju znamenite zgradbe v obliki šminke na Manhattnu (pravijo ji »lipstick building«). In tam, v prostorih, polnih starih tiskalnikov in nekaj zvestih uslužbencev, ki niso imeli pojma o visokih financah, se je odvijala največja in najdlje trajajoča Ponzijeva shema v zgodovini človeštva.
Kako je Madoff sploh prepričal vlagatelje, da mu dajo denar v ta njegov skrivni naložbeni sklad? Če bi obljubljal, da bo denar podvojil v enem letu, bi pametni institucionalni vlagatelji takoj posumili na prevaro. Takšne obljube so za amaterje.
Madoff je bil prefinjen. Ni ponujal astronomskih donosov. Ponujal je nekaj veliko bolj mamljivega za tiste, ki želijo ohraniti svoje bogastvo, in sicer absolutno stabilnost. Njegov sklad je vlagateljem vsako leto prinašal zmeren zanesljiv donos v višini med 10 in 12 odstotkov.
Nihanje trgov
V finančnem svetu trgi nihajo. Gredo gor, gredo dol. Včasih zrastejo za 20 odstotkov, drugič padejo za 15 odstotkov. Toda Madoffova krivulja donosa je bila kot ravna črta, narisana z ravnilom in narahlo nagnjena navzgor. Ne glede na to, ali je bila na trgu vojna, recesija, tehnološki balon ali cvetoča konjunktura, je on vedno, brez izjeme, dostavil obljubljeni dobiček, vsak mesec kakšen odstotek.
Trdil je, da uporablja zapleteno strategijo, imenovano »split-strike conversion«. V teoriji je to legitimna investicijska strategija. Gre za nakup košarice najboljših delnic iz indeksa S&P 100 in hkratni nakup ter prodajo ustreznih opcij (»put in call«), ki delujejo kot nekakšno zavarovanje pred padcem cen. Če tega dobro ne razumete, niste edini. Večina ljudi si niti ne predstavlja, za kaj gre, zvenelo pa je tehnično in nerazumljivo, kar mu je koristilo. Ko so ljudje, ki niso dobro razumeli, slišali besede kot so hedging, collar in split-strike, so mu pač zaupali, saj je bil on vendar genij.
Toda resnica je bila neverjetno preprosta. Na skrivnem 17. nadstropju Madoff sploh ni trgoval. Niti ene same delnice ni kupil za svoj svetovalni posel. Niti ene opcije. Ves denar, ki so mu ga nakazali milijarderji in banke, je preprosto preusmeril na svoj zasebni tekoči račun pri banki JPMorgan Chase.
Kako je torej ustvarjal mesečne izpiske, ki so prikazovali donose? S pomočjo svojega poročnika Franka DiPascalija (opisali so ga kot človeka z manhattanrskim naglasom in popolnim pomanjkanjem formalne finančne izobrazbe) in moštva tajnic. Delali so na zastarelih računalnikih iz osemdesetih let in uporabljali matrične tiskalnike. Ko so morali ustvariti mesečno poročilo za vlagatelja, so preprosto pogledali, kakšna je bila zgodovina cen na borzi v preteklem mesecu, in nato ročno vnesli fiktivne nakupe po idealnih cenah. Vse je bilo narejeno za nazaj, post festum. Če je trg padel, so ustvarili izpiske, ki so kazali, da so bili njihov opcije popolnoma zaščitene. Bilo je tako preprosto, da je bilo že absurdno.
Frank DiPascali je kasneje, ko je pričal na sodišču proti svojim sodelavcem, s cinizmom opisal ta postopek z naslednjimi besedami: »Vse je bilo izmišljeno. Vse. Kaj smo počeli na 17. nadstropju? Tipkali smo številke, ki jih je Bernie naročil. Izmišljevali smo si posle. Natisnili smo jih na papir in jih poslali po pošti.«
Madoffova strategija skrivanja pred regulatorji je bila deloma vezana na dejstvo, da nikoli ni uradno registriral naložbenega sklada. Če ne bi imel velikega števila neposrednih vlagateljev in ne bi javno oglaševal, je lahko deloval pod radarjem zakonov iz leta 1940. Toda kako je potem zbral neverjetnih 64 milijard dolarjev?
Psihološka igra
Tukaj nastopi njegova psihološka igra. Svoje tarče je novačil v najbolj ekskluzivnih krogih. Njegovo glavno lovišče so bili elitni podeželski klubi, najbolj znan med njimi je bil Palm Beach Country Club na Floridi.
Včlanitev v ta klub je stala 300.000 dolarjev, in da si sploh lahko postal član, si moral vsako leto ogromno darovati v dobrodelne namene. To so bili ljudje, ki so bili vajeni, da jim vsi lezejo v zadnjo plat. Madoff pa se tam ni vedel kot prodajalec, pač pa kot naveličan in nezainteresiran oligarh.
Na golf igrišču so ga prijatelji pogosto spraševali, ali bi lahko vložil v njegov čudežni posel. On pa bi pogledal stran, si popravil rokavico za golf in mirno odvrnil, da je sklad zaprt. »Ne sprejemam novega kapitala. Zadeva je prevelika in trenutno ne želim dodatnega bremena.«
Za milijarderja v Palm Beachu ni nič bolj provokativnega kot stavek, da v nekaj ne more vstopiti. Madoff jih je s tem prisilil, da so ga prosili. Ko so ga moledovali, je sčasoma privolil.
Ta aroganca je delovala kot najmočnejši afrodiziak. Ljudje so čutili privilegij, da so lahko del Madoffovega kroga. Nastala je mreža, v kateri so zbirali denar po Evropi in ga v celoti predali Madoffu, pogosto brez vednosti končnih vlagateljev. Evropska aristokracija, švicarske banke, velike evropske banke, skratka vsi so metali denar v to črno luknjo. Logika je bila preprosta. Če mu zaupa fundacija Elieja Wiesela, če mu zaupa Steven Spielberg, če mu zaupajo najpametnejši bankirji v Ženevi, potem mora biti vse legitimno.
Medtem ko je svet slavil Madoffa, pa so se v zakotju finančne matematike pojavljali ljudje, ki so videli resnico. Najbolj znan med njimi je bil Harry Markopolos, kvantitativni analitik in strokovnjak za opcije, zaposlen v malem bostonskem podjetju.
Leta 1999 so Markopolosovi nadrejeni zahtevali, naj zgradi finančni produkt, ki bo posnemal Madoffove neverjetne donose. Markopolos, ki je bil mojster matematike, se je usedel za mizo s podatki in začel računati. Trajalo je natanko pet minut, da je spoznal grozljivo resnico. In še približno štiri ure, da jo je matematično dokazal.
Madoffovi donosi niso bili samo neverjetni, pač pa niso bili matematično mogoči.
Obsedeni matematik
Markopolos je opazil več stvari. Prvič, da bi Madoff izvajal svojo strategijo v obsegu, kot je trdil, bi moral kupiti več opcij, kot jih je v določenih dneh sploh obstajalo na borzi na celotnem svetu. Drugič, donosi sploh niso korelirali s trgom.
Markopolos je postal obseden. Med letoma 2000 in 2008 je ameriški Agenciji za trg vrednostnih papirjev poslal več poročil. Najbolj slavno je bilo na 21 straneh in je nosilo naslov Največji hedge sklad na svetu je prevara. V njem je zapisal več kot trideset opozorilnih znakov. »Zelo verjetno je, da je Bernard Madoff upravljavec ogromne Ponzijeve sheme. Nemogoče je, da bi strategija, ki jo opisuje, ustvarjala take donose, in na trgu ni nobenega dokaza, da sploh trguje v količinah, ki jih navaja. Njegov edini vir donosov je denar novih vlagateljev,« je med drugim zapisal.
Kaj je storila agencija? Skorajda nič. Sestali so se z Madoffom, toda inšpektorji, ki so večinoma šele končali fakulteto in niso imeli pojma o kompleksnem trgovanju z opcijami, so bili pred njim prestrašeni. Ko so ga vprašali za določene dokumente, je bil ogorčen in jih vprašal, ali sploh razumejo zakonodajo. Ker ga niso želeli razjeziti, saj je bil navsezadnje legenda z Wall Streeta in mnogi so potiho upali, da bodo po koncu mandata morda dobili donosno službo v njegovem podjetju, so preiskave zaključili z danes smešnimi sklepi, da je vse v mejah normale.
Toda noben prevarant ne more premagati osnovnih zakonov matematike. Ponzijeva shema deluje samo, dokler je dotok svežega kapitala večji od zneska, ki ga želijo ljudje dvigniti. In leta 2008 je matematiki na pomoč priskočila globalna makroekonomija.
Ko je jeseni 2008 propadla banka Lehman Brothers in se je globalni finančni sistem znašel na robu prepada, je zavladala popolna panika. Bonitetne ocene so se sesule, nepremičninski trg je propadel. Hedge skladi so propadali drug za drugim. Vlagatelji po vsem svetu so obupano potrebovali gotovino in začeli so jo dvigovati od tam, kjer so mislili, da je najbolj varna, torej pri Bernieju Madoffu.
Kot je nekoč slavno dejal legendarni investitor Warren Buffett: »Šele ko nastopi oseka, ugotoviš, kdo se je kopal gol.« In leta 2008 je nastopila največja oseka v moderni zgodovini.
Madoff je bil soočen z zahtevami po izplačilu v višini sedem milijard dolarjev. Toda v njegovem fiktivnem loncu ni bilo skoraj ničesar več. Novačil je, letel v Evropo, se sestajal z arabskimi šejki, prosil svoje stare prijatelje, naj vložijo še več. Uspelo mu je zbrati še nekaj sto milijonov, s katerimi je poplačal tiste najbolj glasne, da bi preprečil paniko, vendar je bila luknja enostavno prevelika.
Prvi teden decembra 2008
Prvi teden decembra 2008 je Madoff sedel v svoji pisarni na 19. nadstropju (kjer je bil legitimni del podjetja) in strmel v prazno. Sistem se je zlomil. Na računu v banki Chase mu je ostalo vsega okoli 200 do 300 milijonov dolarjev, izplačati pa bi moral milijarde. Bilo je konec.
Svojim najožjim sodelavcem je povedal, da bo decembra vsem zaposlenim predčasno izplačal nagrade v višini 173 milijonov dolarjev. Njegova sinova, Mark in Andrew Madoff, ki sta desetletja vodila legitimni trgovalni posel na 19. nadstropju in domnevno nikoli nista vedela za očetove posle na 17. nadstropju, sta postala sumničava. Sooča sta se z njim in mu dejala, da v času globalne krize, ko vsi nimajo denarja, on ne more kar tako izplačati milijonskih nagrad, dokler ne pojasni, v kakšnem stanju so finance.
Naslednji dan, 10. decembra 2008, ju je Bernie Madoff povabil v svoje izjemno drago stanovanje na Upper East Sidu. Njegova žena Ruth je bila v sosednji sobi. Po letih vzdrževanja naporne iluzije se je Bernie zlomil. Zgodovinarka in novinarka Diana Henriques, ki ga je kasneje intervjuvala v zaporu in preučila dokumente, je rekonstruirala njegove besede, ki so tistega dne uničile njegovo družino. Z jokom in obupom jima je priznal: Svetovalni posel je popolna prevara. Vse skupaj je bila ena sama velika laž. Tam ni ničesar. Nobenih naložb, nobenih delnic. To je samo ena ogromna Ponzijeva shema... Mislim sem, da bom iz tega lahko izplaval, a je šlo predaleč. Konec je.
Sinova sta bila zgrožena. Celotno njuno življenje, njuno bogastvo, njun status v družbi, vse je bilo zgrajeno na denarju, ukradenem iz žepov vlagateljev. V tistem trenutku se je v njiju prebudil preživetveni nagon. Kljub temu da je oče prosil za 24 ur časa, da še nekaj stvari uredi in podari denar družini, sta Mark in Andrew odkorakala iz stanovanja in poklicala svojega odvetnika, ta pa je nemudoma obvestil zvezne oblasti.
»Vse sem zapravil«
Naslednje jutro so agenti FBI potrkali na vrata Madoffovega stanovanja na Manhattnu. Ko ga je agent vprašal, ali ve, zakaj so tam, in če želi podati izjavo, je Madoff oblečen v spalno srajco preprosto odgovoril: »Nimam izgovorov. Vse sem zapravil.«
Aretacija Bernieja Madoffa je poslala potresne valove skozi celoten svet. Številka, ki so jo oblasti kmalu razglasile je bila nepredstavljiva. Šlo je za skoraj 65 milijard dolarjev izgub. To je bil seštevek zneskov, za katere so ljudje verjeli, da jih imajo, in na podlagi katerih so bržkone načrtovali svoja življenja in porabljali denar.
Posledice so bile apokaliptične. Ljudje, ki so bili prepričani, da so multimilijonarji in so živeli v idiličnem pokoju, so čez noč morali prodati hiše in iskati delo v supermarketih. Najbolj tragično pa je bilo dejstvo, da Madoff ni uničil samo bogatašev, pač pa neprofitne organizacije in dobrodelne ustanove, ki so svoj denar zaupale njegovemu varnemu in konservativnemu skladu. Fundacija preživelega iz holokavsta in Nobelovega nagrajenca za mir, Elieja Wiesela, je izgubila 15 milijonov dolarjev, skoraj vse, kar je imela. Sam Wiesel je izgubil tudi osebne prihranke. Njegove besede ob pričevanju so najbolj ganljiv in srhljiv povzetek psihologije te prevare: »Nismo verjeli v številke ali v strategijo, ker jih nismo razumeli. Verjeli smo v Madoffa, človeka. Ustvaril je ta sijaj, to iluzijo. Za nas je bil kot bog financ. Zaupanje smo prenesli z institucij na to eno samo, navidezno brezhibno osebnost.«
