Umetna inteligenca se je iz sveta programiranja in tehnoloških konferenc preselila tudi v garderobe. Podjetja s področja umetne inteligence, ki razvijajo AI-modele, iskalnike in poslovne rešitve, kot so OpenAI, Perplexity, Anthropic in Cohere, poleg svojih digitalnih izdelkov vse bolj gradijo tudi fizične blagovne znamke – z majicami, puloverji, jopiči in kapami, ki jih pogosto zaznamujejo diskretni logotipi, tehnološke reference in omejene naklade. Cene teh izdelkov pa niso ravno simbolične. Perplexity je na trg poslal podloženo jakno v umazano beli barvi z rebrastim ovratnikom in oznako Curious, ki stane 135 dolarjev, Cohere prodaja majico stacking stones za 41 dolarjev, OpenAI pa je svojo kolekcijo dopolnil s puloverjem research za 175 dolarjev. Palantir je medtem ponudil moder delovni jopič za 239 dolarjev. Zanimivo je, da so bili nekateri kosi zelo hitro razprodani.
Od službenega puloverja do statusnega simbola
Zanimanje za izdelke je največje prav znotraj tehnološke skupnosti. Rachel Tobac, direktorica podjetja SocialProof Security, je novo kolekcijo OpenAI označila za presenetljivo dobro, drugi tehnološki strokovnjaki pa so poudarjali, da tehnološki promocijski izdelki končno niso več dolgočasni. OpenAI je kolekcijo sprva pripravil predvsem za svoje zaposlene. Oblikovalci so se pri tem oprli na oblačila, ki jih nosijo ljudje v tehnološki industriji – majice, puloverje, čepice s ščitkom in druga vsakodnevna oblačila – ter jih poskušali oblikovati kot njihove bolj premišljene in kakovostnejše različice. Majhen del kolekcije so nato ponudili javnosti, ki pa je bila na presenečenje mnogih razprodana v nekaj dneh.
Za kupce pri tem ne gre nujno za klasično oglaševanje podjetja. David-Alexandru Ilie, pripravnik pri Vercelu v Londonu, je za približno 220 dolarjev kupil dve kapi, pulover in majico, za dostavo v Veliko Britanijo pa odštel še dodatnih 100 dolarjev. Kot pravi, želi s Codexovo majico pokazati predvsem, da spremlja dogajanje v svetu programiranja in da je del širše skupnosti razvijalcev.
Podobno opisuje Rory Bernier, tehnološki svetovalec iz Connecticuta, ki je prejel pulover Perplexityja. Nošenje oblačila mu daje občutek bližine podjetju, ki ga spremlja, hkrati pa drugim v tehnološkem okolju sporoča, da ni zgolj opazovalec vala umetne inteligence, temveč njegov del. V tem smislu je tehnološki pulover podoben športnemu dresu ali majici priljubljene glasbene skupine.
Toda zunaj tehnološkega mehurčka je odziv precej manj navdušen. Kritiki opozarjajo, da majice s programerskimi izrazi in logotipi tehnoloških podjetij za širšo javnost še vedno pomenijo predvsem stereotipno tehnološko oblačenje. Nekateri oblikovalci so oblačilom očitali tudi, da posnemajo že uveljavljene modne trende, zlasti estetiko znamk, kot sta Kith in Aimé Leon Dore, ki sta v zadnjih letih močno zaznamovali moško ulično modo.
Mehkejši obraz industrije, ki vzbuja vse več nezaupanja
Razprava zato že zdaleč ni več samo modna. Za nekaterimi kritikami oblačil se skriva precej globlji odpor do vpliva velikih podjetij umetne inteligence. Grafični oblikovalec David Rudnick je prodajo in uporabo promocijskih izdelkov, povezanih s tehnološko znamko, primerjal celo z uniformami organizacij, ki želijo s svojo prepoznavnostjo utrditi moč in pripadnost. Po njegovem mnenju lahko majica ali jakna tehnološkega podjetja ustvarja občutek, da je podjetje neškodljiv del vsakdanjega življenja, čeprav njegova dejanska moč sega precej dlje.
Prav to je po mnenju nekaterih analitikov bistvo novega vala tehnoloških znamk življenjskega sloga. Podjetja, ki so bila nekoč prepoznavna predvsem po svojih izdelkih in logotipih, želijo postati življenjske znamke. Joher Khan, soustanovitelj oblikovalske agencije Plumsoda, meni, da se bo vse več tehnoloških podjetij razvilo prav v znamke življenjskega sloga, podobne tistim iz sveta mode, športa in potrošniške elektronike.
Pri tem ima tehnološka znamka tudi zelo praktično funkcijo. Ne nagovarja nujno množic, temveč predvsem ljudi, ki so pomembni za tehnološki ekosistem – razvijalce, potencialne zaposlene, vlagatelje in konkurenco. Oblikovalec, ki je sodeloval pri Perplexityjevi kolekciji, je promocijo primerjal z velikimi oglasi ob avtocesti v Silicijevi dolini: ti niso namenjeni vsakomur, ampak predvsem ljudem, ki jih podjetje želi pritegniti ali prepričati.
Tehnološka industrija se s tem oddaljuje od stare podobe programerja, ki mu za videz ni mar. Nekdanji ideal je bil Steve Jobs, ki je v črni majici ali puliju sporočal eno: čim manj odločitev glede oblačil in čim več osredotočenosti na delo. Zdaj se razmere spreminjajo. Ker lahko umetna inteligenca vse bolj demokratizira tudi programiranje, postajajo kulturni in modni signali eden od načinov, s katerimi se posamezniki razlikujejo od drugih.
Toda prav tu nastaja paradoks. Če vsi uporabljajo podobna orodja umetne inteligence, podjetja iščejo nove načine, kako ustvariti občutek pripadnosti in razlikovanja. Hkrati pa so tudi njihova oblačila pogosto sestavljena iz že znanih modnih elementov.
Modni kritik Jake Woolf je zato kolekcije ocenil kot nekakšen odsev same umetne inteligence: mešanico različnih estetik, ki je dovolj všečna in neproblematična za široko občinstvo, vendar ji manjka izrazita lastna ideja. Podobno meni Andrew Chen, soustanovitelj modne znamke 3sixteen. Kosi so lahko dobro krojeni in vizualno privlačni, vendar se sam v majici s tehnološkim logotipom ne vidi.
OpenAI se s takšno razlago ne strinja. Njegov oblikovalec Ben King poudarja, da je ekipa pri začetnih skicah sicer uporabljala tudi orodja umetne inteligence, vendar oblikovanje razume kot izrazito človeško ustvarjalno delo. Namen je bil ustvariti kakovostne izdelke, ki jih ljudje dejansko želijo nositi, ne zgolj promocijske predmete.
V ozadju pa ostaja širše vprašanje. Javnost je do umetne inteligence vse bolj previdna, posebno zaradi vpliva na zaposlovanje, ustvarjalne poklice in prihodnost dela. Nekatera največja podjetja na tem področju so hkrati vpeta v kontroverzne projekte in spore glede avtorskih pravic ter uporabe vsebin. Prav zato lahko majica, kapa ali jakna postane več kot le kos oblačila. Za privržence je znak pripadnosti skupnosti, za podjetja orodje gradnje blagovne znamke, za kritike pa simbol naraščajoče koncentracije tehnološke moči. Umetna inteligenca tako ne prodaja več samo programske opreme. Poskuša prodajati tudi občutek, da je zaželena.
