Začenjamo z novo spletno serijo, v kateri se bomo ukvarjali z goljufijami. Umazanimi, čistimi goljufijami. Takšen sprehod nam bo pokazal, kako naiven je lahko človek in kako spreten je tisti, ki pozna vse naše slabosti. Začnimo pri enem najbolj znanih primerov, pri goljufu, po katerem se še danes ravnajo mnogi njegovi somišljeniki …
Pojdimo v Boston. Zrak v tem mestu je tistega vročega poletja leta 1920 dišal po nečem povsem novem. Prva svetovna vojna, velika klavnica, ki je celotno generacijo zavila v črnino, je bila končno mimo. Svet je stopil v dvajseta leta – obdobje, ki ga danes v Ameriki poznajo kot »nora dvajseta«. Jazz je postajal divji, ženska krila so se krajšala, prohibicija pa je alkohol zgolj premaknila v razburljivo podzemlje. Ljudje so bili lačni življenja. Predvsem pa so bili lačni denarja. Občutek je bil, da je obogateti skorajda domoljubna dolžnost vsakega pravega Američana.
Drobni italijanski priseljenec
V to naelektreno in naivno ozračje je vkorakal Carlo Pietro Giovanni Guglielmo Tebaldo Ponzi. Dolgo ime za drobnega, vendar vedno do potankosti urejenega italijanskega priseljenca, ki si je ime prikladno poangležil v Charles, da bi zvenel bolj domače. Imel je nasmešek, ki bi zlahka prodal pesek v Sahari, in samozavest človeka, ki točno ve, kaj si svet želi slišati. Toda naš dragi Charles ni prodajal peska, ampak nekaj, če je to sploh mogoče, bolj preprostega in – genialnega. Prodajal je iluzijo.
Da bi razumeli, kako je enemu človeku uspelo v nekaj mesecih spraviti na kolena vse mesto in v žep pospraviti milijone dolarjev (kar bi danes zneslo na stotine milijonov), se moramo vrniti na sam začetek. Kdo sploh je bil Charles Ponzi?
Rodil se je leta 1882 v Lugu v Italiji, odraščal pa je v Parmi. Njegova družina je bila nekoč premožna, vendar je do njegove mladosti obubožala. Zato se je mladenič, oborožen s sanjami in prirojeno karizmo, leta 1903 vkrcal na ladjo in odplul proti Ameriki.
Njegov začetek ni bil ravno filmski. Kot je kasneje z zvrhano mero cinizma in nostalgije zapisal v svoji avtobiografiji: »V to državo sem prispel z 2,50 dolarja v gotovini in milijonom dolarjev v upanju. Tistih dva in pol dolarja nista trajala dolgo, milijon dolarjev v mojih mislih pa me ni nikoli zapustil.«
Nepošteni natakar
Sprva se je preživljal z vsem mogočim. Bil je pomivalec posode, natakar, prevajalec in slikar. Njegova težava pa je bila, da je bil vedno preveč pameten za svoje dobro in premalo pošten za trdo delo. Kot natakar je bil hitro odpuščen, ker je strankam zaračunaval preveč in razliko pospravil v lasten žep. Iskal je bližnjice.
Njegova prva prava šola prevar se je zgodila v Montrealu v Kanadi leta 1907. Tam je dobil službo pri banki Banco Zarossi, ki jo je vodil Luigi Zarossi in je bila namenjena italijanskim priseljencem. Zarossi je vlagateljem obljubljal neverjetnih šest odstotkov obresti na depozite (v tistem času je bil standard dva do tri odstotke). Od kod mu ta denar? Preprosto: stare vlagatelje je poplačeval z denarjem novih. Sliši se znano, kajne? To so počeli mnogi. In Zarossi je bil pravzaprav Ponzijev mentor, čeprav morda nevede. Ko je banka propadla in je Zarossi pobegnil v Mehiko z denarjem strank, je Ponzi ostal brez vsega. V obupu je ponaredil ček ene izmed nekdanjih strank banke (za borih 423 dolarjev) in bil prijet. Naslednja tri leta je preživel v kanadskem zaporu.
Njegova kriminalna kariera se s tem ni končala. Kmalu po vrnitvi v ZDA so ga ujeli pri tihotapljenju italijanskih priseljencev čez kanadsko-ameriško mejo. Sledili sta še dve leti v zveznem zaporu v Atlanti. Tam pa je spoznal Charlesa W. Morsa, nekdanjega milijonarja in borznega špekulanta z Wall Streeta, ki je bil zaprt zaradi finančnih prevar. Morse je Ponziju odprl oči. Takrat je spoznal, da je mogoče z elegantno obleko in pametnimi besedami ukrasti veliko več kot s pištolo.
Leto 1919. Ponzi je v Bostonu. Poročen je z Rose Gnecco, lepo in zvesto mladenko iz lokalne italijanske družine, in obupano poskuša uspeti kot legitimen poslovnež. Loti se izdajanja mednarodnega poslovnega kataloga, toda zadeva nikakor ne zaživi. Nekega dne pa odpre pismo iz Španije, v katerem ga neko podjetje prosi za izvod kataloga. V kuverti najde kos papirja, ki mu bo za vedno spremenil življenje.
Skrivnost v kuponih
Šlo je za mednarodni poštni kupon za povratni odgovor. Sistem, ki ga je vzpostavila Svetovna poštna zveza, je omogočal, da je pošiljatelj v eni državi kupil kupon in ga poslal prejemniku v drugi državi. Ta prejemnik je nato kupon na svoji lokalni pošti zamenjal za znamke, s katerimi je plačal povratno pismo.
Ponzi je pogledal ta dolgočasni birokratski listič in v njem videl matematiko, ki je bila preveč dobra, da bi bila resnična. Zaradi prve svetovne vojne so evropske valute, še posebno italijanska lira in španska pezeta, drastično padle v primerjavi z ameriškim dolarjem. Vendar Svetovna poštna zveza ni prilagodila uradnih menjalnih tečajev za svoje kupone.
Ponzijeva računica je bila na papirju genialno preprosta. V Italiji bi za ameriški dolar lahko kupil ogromno število kuponov, saj je bila lira slaba. Poslal bi jih v ZDA in zamenjal za ameriške znamke po starem, predvojnem tečaju, ki ga je pošta še vedno upoštevala. Te znamke bi nato prodal in pri tem ustvaril bajen dobiček. Po njegovih izračunih bi bil čisti dobiček po odštetju stroškov več kot 400-odstoten!
Ta strategija – izkoriščanje razlik v cenah na različnih trgih – je popolnoma legalna. Težava je bila samo v tem, da je bil v praksi načrt logistična nočna mora. Znamk se ni dalo enostavno zamenjati nazaj za gotovino v velikih količinah, poštni uslužbenci bi hitro postali sumničavi, predvsem pa na svetu sploh ni bilo natisnjenih dovolj kuponov za obseg posla, ki ga je Ponzi sanjal.
Ključna je zgodba
Toda takšne podrobnosti ga niso zanimale. Ni potreboval pravih kuponov, pač pa le zgodbo o njih. »Bil sem kot človek, ki bi v temi iskal vžigalico in našel dinamit,« je kasneje dejal. Ustanovil je podjetje Securities Exchange Company v Bostonu in začel vabiti vlagatelje. Njegova obljuba je bila nezaslišana, vendar izrečena z gotovostjo: »Dajte mi svoj denar in v 45 dneh vam bom vrnil 50 odstotkov obresti, ali pa v 90 dneh 100 odstotkov.«
Si predstavljate. Petdesetodstotni donos v mesecu in pol? Konvencionalne banke so takrat ponujale kakšnih pet odstotkov na leto. Ko so mu rekli, da je to nemogoče, je Ponzi z nasmeškom razložil svojo strategijo s poštnimi kuponi. Govoril je o zapletenih mrežah agentov v Evropi, o ladjah, ki prevažajo kupone, o birokratski luknji, ki so jo bankirji z Wall Streeta spregledali. Ljudje niso razumeli mednarodnih financ, razumeli pa so njegov šarm in dejstvo, da je prvi krog vlagateljev (nekaj prijateljev iz italijanske soseske) dejansko prejel obljubljeno izplačilo natanko po 45 dneh.
Kar je sledilo, je bil eden najbolj fascinantnih prikazov množične histerije v ameriški zgodovini.
Glas se je širil kot požar. V začetku leta 1920 so ljudje Ponziju zaupali nekaj tisoč dolarjev. Do maja se je številka povzpela na pol milijona dolarjev (več kot sedem milijonov današnjih dolarjev). Pred njegovo majhno pisarno so se začele viti vrste, dolge po več ulic. Policija v Bostonu je morala preusmerjati promet, da bi obvladala trumo ljudi, ki so želeli na vsak način vsiliti svoj denar temu finančnemu čudodelniku.
Vdove so mu v roke stiskale svoje življenjske prihranke. Delavci so jemali hipoteke na svoje hiše in vlagali denar v Securities Exchange Company. Poročali so celo o katoliških duhovnikih, ki so investirali denar iz cerkvenih nabirk, in o policistih, ki so prav tisti dan varovali vhode v njegovo podjetje.
Predalniki v Ponzijevi pisarni so se zlomili pod težo bankovcev. Njegovi uslužbenci so morali denar dobesedno basati v koše za smeti, v omare za metle in ga metati po kotih, saj ga niso utegnili sproti prešteti. Ponzi ni imel več pregleda nad tem, komu dolguje koliko.
Preprosti sistem
Vzpostavil je dobro znani sistem. Vsakega novega vlagatelja je izplačal z denarjem naslednjega, ki je stal v vrsti. Ker so bili ljudje tako obsedeni s hitrim zaslužkom, večina starih vlagateljev sploh ni dvignila svojega dobička. Denar so preprosto reinvestirali in tako Ponziju kupovali čas.
Julija 1920 je na dan pobral tudi do milijon dolarjev. Postal je ikona. Kupil si je čudovit dvorec, se naokoli vozil v razkošnem avtomobilu, nosil najdražje obleke z zlatimi manšetnimi gumbi, obut pa je bil v čevlje, na katerih se je bleščal pravi diamant. Časopisi so ga slavili kot genija, kot revnega priseljenca, ki je uresničil ameriške sanje in prelisičil arogantne bankirje.
Sam Ponzi se ni imel za zlikovca. V svoji izkrivljeni viziji sveta je bil filantrop, Robin Hood, ki krade (oziroma si izposoja) v imenu ljudstva. Ko je nekoč obiskal banko v Bostonu, da bi deponiral nekaj milijonov (in si jo mimogrede poskušal kar kupiti), se je zbrala množica in vzklikala: »Dva dolarja in pol! To je vse, kar je imel!« Ponzi se je menda obrnil in jim pomahal. »Nisem jim ukradel denarja,« je razmišljal kasneje, »sami so mi ga vsilili.«
Toda takšna gora denarja ne more dolgo ostati neopažena s strani ljudi, ki imajo radi številke in dejstva. Tu na sceno stopi Richard Grozier, takratni vršilec dolžnosti izdajatelja časopisa Boston Post. Medtem ko so preostali časopisi nekritično kovali Ponzija v zvezde in celo sprejemali njegove drage oglase, je Grozier čutil, da tukaj nekaj hudo smrdi.
Legenda pravi, da je svojim najboljšim raziskovalnim novinarjem dal nalogo, naj ugotovijo, kako za vraga ta človek ustvarja denar. »In če ga ne, ga uničite,« je še dodal.
Strokovno mnenje
Poteza, ki je zapečatila Ponzijevo usodo, je bila Grozierjeva odločitev, da za strokovno mnenje prosi Clarencea W. Barrona, slavnega finančnega analitika in ustanovitelja revije Barron's ter velikega moža za Wall Street Journalom. Barron ni bil človek, ki bi ga prevzela histerija. Rad je imel preprosto in hladno matematiko.
Preučil je Ponzijevo čudežno metodo in napisal vrsto uničujočih člankov za Boston Post. Njegova analiza je bila neizpodbitna. Prvič, Barron je opazil, da Ponzi lastnega denarja, čeprav je domnevno imel recept za neomejeno bogastvo, ni vlagal v lastno podjetje, ampak ga je hranil v lokalnih bankah z borimi obrestmi.
Drugič, Barron je izračunal število poštnih kuponov, ki bi bili potrebni za ustvarjanje takega dobička. Ponzi bi moral za kritje trenutnih obveznosti kupiti in preprodati kar 160 milijonov poštnih kuponov. Barron je poizvedel pri ameriški poštni službi in Svetovni poštni zvezi v Švici ter razkril hladno resnico: »Tudi če bi gospod Ponzi kupil čisto vsak poštni kupon na svetu, ne bi mogel izplačati niti delčka svojih vlagateljev. Trenutno je na svetu namreč v obtoku vsega skupaj okoli 27.000 kuponov,« je v objavljeni analizi zapisal julija 1920.
Kljub temu genialnemu razkritju se iluzija ni takoj razblinila. Vlagatelji so Ponzija še vedno zagovarjali, saj je redno poplačeval tiste, ki so želeli svoj denar nazaj. Ljudje raje verjamejo prijetni laži kot pa kruti resnici, ki bi jim nastavila ogledalo bedaka.
Toda Boston Post ni odnehal. Njihovi naslovi so postajali vse bolj udarni: »Odrejena preiskava Ponzija« in »Ponzijeva shema se ruši«. Državni preiskovalec Massachusettsa, revizor Edwin Pride, je začel brskati po Ponzijevih knjigah – ali bolje rečeno, po kaosu računov in potrdil, ki jih je Ponzi skrival po omarah.
Dokončni udarec
Dokončen udarec pa je prišel od znotraj. Ponzi je imel svojega predstavnika za stike z javnostjo, Williama McMastersa. Najel ga je, da bi mu pomagal ohraniti dobro podobo v medijih. A McMasters je bil eden redkih poštenih ljudi v tej zgodbi. Ko je videl grozljivo razsežnost prevare in ugotovil, da Ponzi nima niti centa legitimnih prihodkov, je stopil do Grozierja pri Boston Postu. V zameno za honorar 5000 dolarjev je McMasters spisal bombastičen članek za naslovnico s preprostim in grozljivim naslovom: »McMasters trdi, da je Ponzi brezupno insolventen in da je njegova prevara razkrinkana«.
Naslednje jutro, 2. avgusta 1920, se je nad Bostonom začel rušiti svet. Pred Ponzijevimi vrati so se ponovno zbrale nepregledne množice, toda tokrat niso prinesle denarja. Hotele so ga nazaj. Začel se je klasični juriš na banko.
V tistem trenutku se je pokazala Ponzijeva neverjetna drznost in psihološka manipulacija. Namesto da bi pobegnil skozi zadnja vrata, je osebno stopil med besnečo množico. Naročil je na stotine kav in krofov ter jih razdeljeval prestrašenim in jeznim ljudem. »Ne skrbite,« jim je zatrjeval s širokim nasmeškom, »denarja je dovolj za vse. Vsak bo dobil do zadnjega centa. Ne verjemite časopisom, ti si samo želijo uničiti uspešnega priseljenca.«
Njegova karizma je bila tako močna, da so se nekateri ljudje, ko so pojedli krof, opravičili in odšli domov, trdno prepričani, da je z njihovim denarjem vse v najlepšem redu. Toda kolesja pravice in matematike so bila neizprosna. Revizor je 9. avgusta končal svoje poročilo: Charles Ponzi je bil insolventen. V blagajni je zevala luknja, velika kar sedem milijonov dolarjev (ne pozabite, to je bilo leta 1920, znesek je bil astronomski). Njegove obveznosti do vlagateljev so bile nekajkrat večje od premoženja, ki mu ga je uspelo skriti po različnih bankah.
Trideset centov
Tistega meseca so agenti zvezne vlade potrkali na njegova vrata. Charles Ponzi je bil aretiran zaradi 86 obtožb poštnih prevar. Njegov imperij je obstajal manj kot osem mesecev.
Ponzijev padec je bil dokončen. Večina vlagateljev je izgubila vse, nazaj so dobili kvečjemu 30 centov na vsak vložen dolar – pa še to šele po letih grenkih sodnih procesov. Ponzi je preživel nekaj let v zaporu, nato pa so ga deportirali nazaj v Italijo. Umrl je leta 1949 v dobrodelni bolnišnici v Riu de Janeiru, skoraj slep in popolnoma obubožan. Svoje zadnje dni je preživljal tako, da je novinarjem za drobiž ponujal intervjuje o svojih slavnih bostonskih dneh.
A kljub klavrnemu koncu Ponzi nikoli ni pokazal pravega kesanja. Njegov zadnji intervju z ameriškim novinarjem vsebuje misel, ki popolnoma zaobjame bistvo te prve in hkrati najvplivnejše prevare 20. stoletja. Z nasmeškom na obrazu je dejal: »Tudi če nikoli niso dobili ničesar v zameno, sem bil vreden njihovega denarja. To je bila najboljša predstava, kar so jih kdaj videli, vse od romanja prvotnih naseljencev v Ameriko. V tistih nekaj mesecih sem jim dal nekaj, česar jim nobena banka ne bi mogla dati – dal sem jim upanje, zabavo in občutek, da so živi.«
Zakaj se nam zdi zgodba o Charlesu Ponziju še danes tako fascinantna? Zato ker Ponzi v resnici ni ukradel denarja na tradicionalen način. Njegov zločin ni bil nasilen, njegovo orožje ni bila pištola ali nož, temveč globoko razumevanje človeške nravi. Njegova največja inovacija ni bil matematični trik s poštnimi kuponi. To je bila zgolj kulisa. Njegova prava inovacija je bila prepoznava dejstva, da smo vsi v bistvu hazarderji in da razum vedno, prav vedno, izgubi bitko proti pohlepu.
