Pariz, pomlad leta 1925. Če je kdaj obstajal čas in kraj, kjer so se iluzije in resničnost zlile v eno samo, dokaj opojno mešanico zabave in brezbrižnosti, je bil to Pariz v času »les années folles« oziroma norih dvajsetih let. Prva svetovna vojna je bila le še mračen spomin, ulice Montmartra in Montparnassa so odmevale v ritmu ameriškega jazza, kavarne so bile polne izgubljene generacije pisateljev, kot sta bila Ernest Hemingway in F. Scott Fitzgerald, šampanjec pa je tekel v potokih. Mesto luči je bilo epicenter sveta, poln novopečenih bogatašev, industrialcev in povzpetnikov, ki so vsi po vrsti želeli pustiti svoj pečat v zgodovini. Ali pa vsaj kupiti košček te zgodovine.
V to z denarjem prežeto mesto je vstopil moški z brezhibno krojenimi oblekami iz Londona, z monoklom v žepu in s palico z zlato glavo v roki. Govoril je tekoče francosko, nemško, italijansko in angleško. Premikal se je z eleganco evropskega aristokrata, v rokah pa je vihtel tisto najbolj smrtonosno orožje vsakega vrhunskega prevaranta. Imel je šarm, ki bi lahko stopil ledenik. Predstavljal se je kot grof Victor Lustig.
Če je Charles Ponzi zgradil prevaro na obupu in matematični naivnosti delavskega razreda, Gregor MacGregor pa na kolonialni romantiki in nacionalnem ponosu, je Victor Lustig izpopolnil nekaj povsem drugega. Njegova tarča ni bil revež, ki sanja o bogastvu, pač pa je bil bogataš, ki že ima denar, a še vedno hrepeni. Hrepeni po pomembnosti, po občutku večvrednosti in po potrditvi lastnega ega. Lustig je razumel temeljno pravilo velike prevare. Prave žrtve se ne prevara, prava žrtev prevara samo sebe.
Toda kdo je bil v resnici ta elegantni »grof«, ki mu je na koncu v Parizu uspelo izvesti drzno prevaro, ki še danes velja za kronski dragulj v panteonu svetovnih goljufij?
Brez kapljice modre krvi
Victor Lustig po vsej verjetnosti ni imel niti kapljice modre krvi. Rodil se je leta 1890 v mestecu Hostinné v takratni Avstro-Ogrski, na območju današnje Češke. Podatki o njegovi mladosti so skopi, kar vemo, si je bržkone izmislil sam. Nedvomno pa je bil izjemno inteligenten mladenič. Po nekaterih virih naj bi prihajal iz ugledne buržoazne družine in naj bi celo študiral na pariški Sorboni, po drugih pa je bil sin revnega lokalnega župana. Ne glede na to pa je šolo hitro zamenjal za ulico in se že v najstniških letih začel preživljati z igranjem kart, biljardom in manjšimi prevarami. Njegov zaščitni znak je postala brazgotina na levem licu, ki jo je dobil v Parizu med pretepom zaradi ljubosumnega izpada zaradi nekega dekleta, čeprav jo je kasneje pogosto predstavljal kot »sabljaško rano iz časa študija v Heidelbergu«.
Pred prvo svetovno vojno in v zgodnjih dvajsetih letih si je Lustig izbral popolno lovišče. Smukal se je okoli luksuznih čezatlantskih oceanskih križark, ki so plule med Le Havrom in New Yorkom. Ladje so bile idealne tarče za prevaranta. Bogataši v prvem razredu so imeli na voljo tedne prostega časa, ogromno denarja in niso imeli stika z zunanjim svetom ali policijo. Lustig se je tam prelevil v popolnega gospoda. Ni bil vsiljiv, ni iskal stika. Preprosto je sedel v salonu prvega razreda, bral knjige, pil najboljši konjak in čakal, da bogati, pogosto strašno zdolgočaseni potniki sami pristopijo k njemu.
V teh letih je spisal – vsaj v svoji glavi, kasneje pa so ga prenesli na papir preiskovalci – tako imenovani Dekalog prevaranta (Deset zapovedi za nategovalce), ki še danes velja za mojstrovino manipulativne psihologije. Njegova pravila so bila preprosta, a učinkovita:
- Bodi potrpežljiv poslušalec (to je osnova za tiste, ki želijo, da se jim odprejo tuja srca in denarnice).
- Nikoli ne kaži dolgčasa.
- Počakaj, da druga oseba razkrije svoja politična prepričanja, nato pa se z njo strinjaj.
- Pusti drugi osebi, da prva spregovori o veri, in nato reci, da imaš enake poglede.
- Namiguj na to, da veš veliko o spolnosti in seksu, vendar ne sledi vsem gostilniškim debatam na to temo.
- Nikoli ne razpravljaj o bolezni, razen če gre za kakšno manjšo osebno težavo.
- Nikoli ne vohuni in ne sprašuj ljudi o njihovih osebnih okoliščinah (sami ti bodo povedali vse, če jim boš dal občutek zaupnosti).
- Nikoli ne bodi ošaben ali bahav, preprosto pusti, da tvoja pomembnost govori sama zase.
- Bodi vedno brezhibno urejen in negovan.
- Nikoli ne bodi opit, zmernost v vsem je tvoja največja prednost.
Na teh ladjah je Lustig razvil svojo prvo veliko prevaro, znano kot romunska škatla. Šlo je za prečudovito izdelano omarico iz mahagonija z zapletenimi medeninastimi številčnicami in ročicami. Ko je dobil zaupanje kakšnega bogatega industrialca, mu je v globoki tajnosti pokazal to škatlo in trdil, da gre za tajni izum, ukraden iz ameriške tiskarne denarja. Stroj naj bi bil sposoben s pomočjo radija in posebnih kemikalij natisniti popolno repliko stodolarskega bankovca.
Demonstracija čudežnega stroja
Težava, je vedno poudaril Lustig z resnim in zaskrbljenim izrazom na obrazu, je bila v tem, da stroj potrebuje natanko šest ur, da s pomočjo kemične obdelave replicira en sam bankovec. Radovednemu bogatašu je Lustig demonstriral stroj. V režo sta vstavila pravi bankovec in bel papir. Šest ur kasneje se je iz stroja resnično pojavil popolnoma pravi stodolarski bankovec (ki ga je Lustig seveda že prej spretno skril v notranjost). Žrtev je bila ekstatična in je želela stroj kupiti za vsako ceno. Lustig je sprva seveda zavračal prodajo (»To je moje življenjsko delo, gospod!«), nato pa se je po dolgem moledovanju pustil prepričati za ceno med 20.000 in 30.000 dolarjev (kar je v današnji vrednosti več kot pol milijona dolarjev).
Ko je bil stroj prodan, je Lustig izginil z ladje na naslednjem postanku. Žrtev pa je ugotovila grozljivo resnico šele dvanajst ur kasneje. Prvih šest ur je stroj namreč še izvrgel drugi (pravi) bankovec, ki ga je Lustig vnaprej pripravil, ob tretjem poskusu pa je iz škatle prišel zgolj popolnoma prazen kos belega papirja. In najboljši del te prevare? Tarča zaradi strahu pred mednarodnim škandalom in obtožbo o ponarejanju denarja zločina skoraj nikoli ni prijavila policiji.
Toda prevare s škatlo na čezatlantskih ladjah so se Lustigu sčasoma zdele premajhne. Želel si je nečesa, kar bi ga za vedno vpisalo v zgodovino. In pomladni Pariz leta 1925 mu je to priložnost prinesel na srebrnem pladnju, neposredno v obliki časopisnega članka.
Nekega jutra tiste pariške pomladi je v svoji prestižni hotelski sobi pil kavo in prebiral lokalni časopis, ko mu je v oči padel daljši članek o tehničnih in finančnih težavah okoli Eifflovega stolpa.
Da bi razumeli genialnost Lustigovega načrta, moramo razumeti, kakšen status je imel Eifflov stolp leta 1925. Danes si Pariza brez te kovinske mojstrovine Gustava Eiffla ne moremo predstavljati. Toda takrat ni bilo tako.
Stolp je bil zgrajen kot osrednja atrakcija za pariško svetovno razstavo. Leta 1909 naj bi ga, v skladu z dogovorom, mestne oblasti razstavile in prodale za staro železo. Pariška kulturna elita ga je namreč oboževala sovražiti. Slikarji, pisatelji in arhitekti so ga javno označili za gnusno železno pošast, ki pači čudoviti Pariz. De Maupassant je znamenito trdil, da vsak dan kosi v restavraciji znotraj stolpa preprosto zato, ker je to edino mesto v Parizu, od koder ga ni treba gledati.
Stolp je bil rešen pred uničenjem izključno zaradi ene naključne tehnološke prednosti. Izkazal se je za popolno mesto za namestitev vojaških in civilnih radijskih anten. Preživel je prvo svetovno vojno, v kateri je igral ključno vlogo pri prestrezanju nemških komunikacij. Toda po vojni, leta 1925, je bil stolp v groznem stanju. Železo je nujno potrebovalo draga vzdrževalna dela, ogromne količine protikorozijske barve (celotno strukturo je bilo treba prebarvati vsakih nekaj let, kar je bil logistična in finančna nočna mora) in popravila, ki si jih je mesto, izčrpano od vojne obnove, težko privoščilo.
Časnik je poročal, da so stroški vzdrževanja postali tako astronomski, da v javnosti in mestni upravi ponovno resno razpravljajo o tem, da ga razstavijo.
Priprava kulis
Večina ljudi je ta članek prebrala zgolj kot dolgočasno politično razpravo o mestnem proračunu. Victor Lustig pa se je nasmehnil. V njem je videl največji vir denarja na svetu, ki je samo čakal, da ga nekdo z dovolj drznosti unovči.
»Ljudje so pripravljeni verjeti v vse, kar potrjuje njihove skrivne želje ali največje strahove,« je nekoč zaupal svojim pajdašem. Parižani so na tiho pričakovali, da bo stolp slej ko prej izginil. In Lustig se je odločil, da jim bo pri tem »pomagal«.
Takoj se je lotil priprave kulis. Najprej si je priskrbel pomočnika, ameriškega prevaranta in mojstrskega ponarejevalca z imenom Robert Arthur Tourbillon, znanega pod vzdevkom Dan Collins. Tourbillonova naloga je bila izdelati najbolj brezhibne, popolnoma verodostojne ponaredke vladnih dokumentov v zgodovini francoske republike.
V nekaj dneh so imeli v rokah na desetine dokumentov, potrdil, žigov in uradnih dopisov z glavo ministrstva za pošto in telegrafijo, pod katero je takrat spadal Eifflov stolp. Lustig si je nadel novo identiteto. Postal je pomočnik generalnega direktorja na ministrstvu, visok državni uradnik z dostopom do najvišjih državnih skrivnosti.
Naslednji korak je bil izbira ustrezne lokacije. Pravi državni uradnik na njegovem (izmišljenem) položaju ne bi sklepal poslov v mračnih kavarnah ali sumljivih pisarnah. Zato je Lustig zakupil največji, najdražji in najbolj ekskluzivni kraljevi apartma v znamenitem pariškem Hôtelu de Crillon na Place de la Concorde. Ta hotel je bil institucija, poosebljenje francoske moči in bogastva, mesto, kjer so se zbirali diplomati in sklepali mednarodne pogodbe. Samo bivanje tam je bilo neizpodbiten dokaz avtoritete in legitimnosti.
Nato je Lustig prek tajnih virov pridobil imena petih najbogatejših, najvplivnejših pariških trgovcev z odpadno kovino. Poslal jim je diskretna, s pečatom zapečatena pisma na uradnem državnem papirju. Vabil jih je na nujni in strogo zaupni sestanek z vlado.
Vseh pet trgovcev je ob določeni uri poslušno sedelo v veličastnem salonu apartmaja, obdani z žametnimi zavesami, kristalnimi lestenci in vonjem po dragih cigarah. Lustig, oblečen v brezhibno konservativno obleko in s tistim značilnim mirnim pogledom, je stopil prednje in zaklenil vrata.
Najprej jim je ponudil drag konjak in jih pohvalil kot stebre francoske industrije. Nato je prešel k bistvu. S tihim, resnim glasom (kot se spodobi za nekoga, ki razkriva državno skrivnost) je razložil, da so stroški vzdrževanja Eifflovega stolpa presegli vse meje razumnega. Mestna uprava se je, po dolgem in mučnem premisleku, končno odločila, da gre stolp v razrez.
Ekskluzivne pravice
Lustig je nadaljeval, pri čemer je skrbno opazoval njihove obraze: »Gospodje, vlada Francoske republike je ocenila, da bi bil javni razpis ali javna objava te novice predčasno vzrok za hud odpor javnosti in nepotrebne politične pretrese. Zato smo vas, pet najuglednejših trgovcev v domovini, povabili v to strogo tajnost. Edino od vas bomo zbirali ponudbe za nakup sedem tisoč ton prvovrstnega železa, iz katerega je sestavljen stolp. Zmagovalec bo dobil ekskluzivno pravico za razgradnjo.«
Da bi bila prevara popolna, jih je Lustig popoldne z najeto luksuzno limuzino celo odpeljal na sam Eifflov stolp. Z lažno izkaznico ministrstva je pomahal varnostnikom ob vhodu (ki seveda niso niti dobro pogledali, ko so videli gospoda v limuzini) in vstopil mimo vrste, trgovcem pa je na kraju samem kazal rjaste spoje in razlagal natančne poteke domnevnega rušenja.
Dobri prevaranti vedo, da je denar drugotnega pomena; najprej moraš najti človeka, čigar ego je tako velik in hkrati tako krhek, da bo preslišal opozorilne znake.
Med petimi trgovci se je hitro osredotočil na enega. Njegovo ime je bilo André Poisson.
Poisson (katerega priimek v francoščini ironično pomeni riba, kar je tudi slengovski izraz za naivneža) je bil človek s kompleksom manjvrednosti. Bil je novinec v krogu pariške elite trgovcev na debelo z odpadnimi surovinami. V panogo je vstopil nedavno, iz province, in čeprav je imel veliko denarja, se je med starimi pariškimi mački počutil kot izobčenec. Obupno si je želel preboja, enega ogromnega posla, s katerim bi ponižal konkurenco in si zagotovil večen sloves v industrijski zgodovini Francije. Eifflov stolp je predstavljal njegovo vstopnico v nesmrtnost.
V dneh, ki so sledili, je izločil ostale štiri ponudnike in diskretno obvestil Poissona, da je njegova ponudba – več deset tisoč frankov (v današnji vrednosti več milijonov evrov) – najboljša in da je zmagal.
Toda pojavila se je ovira. Poissonova žena, inteligentna in pragmatična ženska, je postala sumničava. Postavljala je prava vprašanja. Želela je vedeti, denimo, zakaj se vse dogaja tako na hitro. Zakaj sestanki potekajo v hotelu in ne na ministrstvu? Zakaj je vse tako skrivnostno?
Poisson je začel omahovati. Njegov ego ga je sicer vlekel naprej, a hkrati se je začel umirjati njegov zanos. Ko sta se Lustig in Poisson znova srečala v Hôtelu de Crillon, je Lustig začutil nevarnost. Če se bo Poisson umaknil, bo vse propadlo.
V tistem trenutku je izvedel psihološki manever, ki ga še danes omenjajo kot študijski primer manipulacije. Če je bil do tistega trenutka hladen, aroganten in uraden državni uslužbenec, se je nenadoma zlomil.
Diskreten dodatek
Nagnil se je naprej in s pritajenim, skoraj prosjačim glasom rekel: »Monsieur Poisson ... z vami moram biti popolnoma iskren. Kljub temu da sem pomočnik generalnega direktorja, moja plača na ministrstvu komaj zadošča za življenje, ki ga od mene pričakuje pariška družba. Imam ženo, otroke, stroške reprezentance. Ta posel z razgradnjo stolpa je zelo velik. Zelo donosen za vas. Jaz pa imam zadnjo besedo pri tem, kdo bo dobil pogodbo.«
Lustig se je na kratko ustavil in pustil, da tišina opravi svoje. »Razumete, kaj vam želim povedati, gospod Poisson? Pričakujem določeno – provizijo. Diskreten dodatek.«
Ta trenutek je bil absolutna genialnost prevare. Lustig je zaigral vlogo skorumpiranega, podkupljivega državnega uradnika. In kakšen je bil učinek na Poissona? Odleglo mu je!
Zanj so bili uradniki, ki poslujejo pošteno, grožnja, saj niso imeli motiva, da bi ščitili interese podjetnikov. Podkupljiv birokrat pa je bil nekaj, kar je zelo dobro razumel. Bil je znan element poslovnega sveta. Takoj ko je Lustig zahteval podkupnino, so se razblinili vsi dvomi Poissonove žene in Poissona samega. »Ah, zdaj pa razumem,« si je mislil Poisson.
Namesto da bi prevara propadla, jo je ta podkupnina potrdila. Poisson je bil tako prepričan, da je naslednjega dne prišel v Hôtel de Crillon z ogromnim kovčkom gotovine za odkup Eifflovega stolpa (ček z uradnim državnim pečatom) in še zajetnim zavitkom denarja, debelo podkupnino za samega Lustiga.
Lustig mu je slovesno, z vsemi uradnimi častmi, predal čudovit ponarejen dokument, ki je potrjeval lastništvo nad starim železom in mu omogočal takojšen začetek rušitve. Segla sta si v roke, spila kozarec konjaka v čast uspešnemu sodelovanju in se razšla.
Še ne pol ure po tistem, ko so se vrata hotelske sobe zaprla, sta bila Lustig in njegov pajdaš Tourbillon že na vlaku, ki je z neverjetno hitrostjo drvel proti Dunaju. V njunih aktovkah je bilo za tiste čase nepredstavljivo bogastvo.
Ko sta prispela na Dunaj, sta se nastanila v luksuznem hotelu in vsak dan kupovala vse možne pariške časopise. Lustig je v strahu (in vznemirjenju) čakal, kdaj bo zadeva eksplodirala v medijih. Pričakoval je naslove v slogu: Največja prevara v zgodovini! Trgovec kupil Eifflov stolp!
Brez posledic
Čakal je dan. Teden dni. Štirinajst dni. In ni se zgodilo prav nič.
Kaj se je zgodilo v Parizu? Ko je André Poisson z delegacijo delavcev, inženirjev in rušilne opreme prikorakal pod Eifflov stolp ter varnostnikom ponosno pomahal s svojimi z zlatom ožigosanimi dokumenti, ga je dočakala zmedenost. Po nekaj telefonskih klicih z dejanskim ministrstvom, kjer niso še nikoli slišali ne za projekt rušitve ne za gospoda pomočnika direktorja, se je kruta resnica pokazala z vso silo.
Toda namesto da bi stekel na policijo, se je Poisson zaklenil v svojo pisarno. Njegov ego, ista sila, ki ga je pahnila v past, mu zdaj ni dovolil, da bi priznal svojo napako. Bil je uničen. Spoznanje, da ni genialen posloven človek, temveč zgolj lahkoveren provincialec, ki ga je nekdo oskubil za kup denarja, je bilo preveč boleče.
Če bi zgodba prišla v medije, bi postal tarča posmeha vsega Pariza in celotne Francije, njegova kariera pa bi bila uničena. Zato se je odločil, da požre ogromno finančno izgubo in zadeve nikoli, prav nikoli ne prijavi roki pravice.
In ker se ni zgodilo nič, je Victor Lustig storil tisto, kar ga loči od navadnih prestopnikov in ga uvršča med absolutne mojstre predrznosti.
Pol leta kasneje se je namreč odločil, da je denarja, ki ga je pokuril v dunajskih in pariških igralnicah, zmanjkalo. Zato se je znova usedel na vlak, se vrnil v Pariz in se ponovno nastanil v Hôtelu de Crillon.
S popolnoma enako shemo, istimi ponarejenimi dokumenti in isto zgodbo je okoli sebe zbral novih pet trgovcev s starim železom in jim še enkrat prodal načrt o rušenju Eifflovega stolpa.
Tokrat pa je šla igra vendarle nekoliko predaleč. Tarča druge prevare je začutila, da je nekaj močno narobe, in preden je izročila celotno vsoto (nekatere različice zgodbe pravijo, da je plačala manjši predujem), je besno odkorakala naravnost na lokalno policijsko postajo. Francoski inšpektorji so končno sestavili koščke sestavljanke in obkolili hotel.
Vendar pa je imel Lustig neverjeten instinkt za nevarnost. Uspelo mu je pobegniti skozi stranski izhod, ubežati aretaciji, sesti na ladjo in za vedno zapustiti evropsko celino. Njegov novi dom so postale Združene države Amerike.
Če mislite, da se je Lustig v Ameriki ustalil in zaživel pošteno življenje, se grobo motite. Bogata doba v ZDA mu je prinesla nešteto novih rib. Vendar pa si je v nekem trenutku za tarčo izbral človeka, pri katerem bi vsak povprečen smrtnik dvakrat premislil, in sicer legendarnega in smrtonosnega šefa chicaškega podzemlja, Ala Caponeja.
Sestanek z mafijcem
Ko se je Lustig pojavil v Chicagu in zahteval osebni sestanek z mafijcem, ko se je prebil mimo oboroženih stražarjev, je s svojim najbolj nedolžnim aristokratskim nasmeškom Caponeju predlagal posel. Prosil ga je za 50.000 dolarjev investicije v neki vroči borzni posel v New Yorku in mu zagotovil, da bo znesek podvojil v zgolj šestdesetih dneh.
Capone, človek, ki je reševal nesoglasja z brzostrelkami na valentinovo, ga je hladno premeril in mu na mizo vrgel sveženj bankovcev. Opozoril pa ga je, kaj se bo zgodilo, če ga poskuša prevarati.
In kaj je Lustig naredil z denarjem? Absolutno nič. Takoj je odšel v banko v Chicagu, ga zaklenil v varovani sef in se odpravil v New York, kjer je dva meseca bral knjige.
Po natanko šestdesetih dneh se je vrnil k Alu Caponeju. V rokah je držal isti zavitek denarja. Obraz si je namazal tako, da je bil videti izmučen in bled. S tresočim glasom je priznal: »Gospod Capone, posel je propadel. Celoten trg se je sesul. Vendar pa jaz nisem človek, ki bi kradel. Vaš denar je tu. Nisem ga izgubil.« In mu je vrnil vseh 50.000 dolarjev.
Capone, ki je bil vajen izdaje, prevar in nasilja, je bil šokiran. Pričakoval je, da je denar izgubljen ali da bo Lustig prišel z obupnimi izgovori in ga bo moral ubiti. Dejstvo, da mu je ta nenavadni grof prostovoljno vrnil celoten znesek v gotovini in ni iskal izgovorov za zamudo, ga je povsem ganilo.
Capone je z mize vzel 5000 dolarjev in jih dal Lustigu kot darilo poštenjaku.
In tako je Victor Lustig zaslužil pet tisočakov samo s tem, da mafijca ni oropal, kar je bil seveda njegov načrt od samega začetka. Igral je na psihologijo presenečenja. Celo najbolj krvoločni morilci imajo mehko točko, če se izkažeš za izjemno obliko tistega, kar najmanj pričakujejo – poštenje.
Lustigova kariera se je končala tam, kjer se prej ali slej konča vsaka neustavljiva ambicija. V zgodnjih tridesetih letih se je povezal s kemikom in mojstrskim graverjem po imenu William Watts. Skupaj sta vzpostavila verjetno najobsežnejši sistem za ponarejanje ameriških dolarjev v zgodovini. Njuni bankovci za 100 dolarjev so bili tako popolni (celo z mikroskopskimi detajli vlaken v papirju), da so nekaj časa uspešno slepili celo blagajnike centralne banke. V ameriško ekonomijo sta spravila na milijone tako imenovanega Lustigovega denarja.
Pot do Alcatraza
Toda obseg njegove operacije je na njegove sledi pripeljal agente ameriške tajne službe, ki je Lustiga lovila več let. Maja 1935 so ga agenti končno ujeli na ulici v New Yorku. Ko so ga preiskali, je imel v žepu še vedno ključ za sef v podzemni postaji Times Square, kjer so odkrili več kot 51.000 dolarjev ponarejenega denarja in plošč za tiskanje.
Tudi po aretaciji ni izgubil svojega šarma. Dan pred sojenjem, ko je bil zaprt v zvezni hiši za pridržanje na Manhattnu (od koder naj bi bilo domnevno nemogoče pobegniti), si je iz rjuh izdelal dolg vrvni pramen, odvil vijake na oknu svoje celice, se spustil po steni zgradbe na cesto, in ker je bil oblečen v oblačila, ki jih je skrivaj dobil v pralnico, so stražarji na ulici mislili, da gre zgolj za navadnega čistilca, ki pomiva okna in briše fasado. Sredi belega dne je z nasmehom odkorakal na svobodo.
Vendar ga je svoboda spremljala le mesec dni. Agenti so ga znova ujeli v Pittsburghu v zvezni državi Pensilvanija. Tam naj bi se skušal izmuzniti s pomočjo avtomobila, vendar je agentom dokončno zmanjkalo potrpljenja. Victor Lustig se je tokrat moral soočiti z roko pravice.
Kazen je bila drakonska konkretna. Izrekli so mu 20 let zapora v najstrožji kaznilnici tistega časa, na znamenitem otoku Alcatraz v zalivu San Francisca, od koder ni bilo povratka.
V Alcatrazu, kjer je bil zaveden pod zaporniško številko 300, Lustig ni bil več grof. Njegova pljuča so bila načeta od let kajenja in stresa. Vseeno naj bi še naprej vzdrževal aristokratsko držo pred pazniki in poizkušal celo šefa zapora prepričati o lažnih dogovorih, vendar zaman. Marca 1947 je po dolgi in mučni bolezni zaradi zapletov s pljučnico umrl v zveznem medicinskem centru za zapornike.
Tisto, kar najbolj zgovorno in malce cinično zaključuje njegovo življenjsko zgodbo, je bil njegov uradni mrliški list. Na njem so morale oblasti ob smrti izpolniti rubriko »poklic«. Uradnik, ki je verjetno poznal zgodovino tega fascinantnega človeka, je v prazno polje z mirno roko zapisal: »Prodajalec začetnik in ponarejevalec.«
