V prejšnji epizodi o legendah narodnozabavne glasbe smo predstavili izjemnega citrarja Miho Dovžana, ki je s svojim virtuoznim igranjem ohranjal in plemenitil tradicijo slovenskih citer. Tokrat pa obujamo spomine na dragoceni del slovenskega vokalnega izročila – Vokalni kvintet Gorenjci, s katerim je Dovžan ustvaril eno najlepših poglavij v zgodovini narodnozabavne glasbe.
Ljudske, sakralne in sodobne pesmi
Slovenci smo že od nekdaj ljubitelji fantovskega prepevanja, blizu nam je bilo tudi cerkveno petje, zato je bil razvoj vokalnih sestavov po drugi svetovni vojni tesno povezan z razvojem narodnozabavne glasbe. Med najizrazitejšimi je bil ravno kvintet Gorenjci, ki je ohranjal pevsko izročilo ter ga predajal mlajšim rodovom. Organizator pevskega kvinteta in pevec Mirko Poličar, danes star 94 let, se kljub desetletjem, ki so minila, še vedno dobro spominja glasbenih začetkov. »Naša zgodba se je začela leta 1964 v Naklem, v času, ko je slovenska narodnozabavna scena iskala nove smeri in svežo ustvarjalno energijo. Zbrali smo se predvsem iz veselja do petja, tako velikega uspeha, kot smo ga pozneje dosegli, pa nismo pričakovali. Naši vzorniki so bili Fantje na vasi, pozneje pa odlični Slovenski kvintet,« je povedal za Nedeljski dnevnik.
Poličar se spominja tudi mentorja Danila Bučarja, ki je pred vsakim javnim nastopom z veliko natančnostjo spremljal njihove vaje – od vokalne izgovarjave do glasovne ubranosti, sozvočja glasov in interpretacije. Poudaril je, da je njihov program združeval ljudske, sakralne in sodobnejše pesmi. Ostali so zvesti slovenski tradiciji, hkrati pa so pritegnili tudi širše občinstvo. »Bili smo šolani in disciplinirani pevci. V narodnozabavno glasbo smo prinesli tudi nekaj akademskega pristopa, ne da bi pri tem izgubili ljudsko dušo.« Povedal je, da so že na začetku hitro napredovali in nizali prve uspehe, ki so napovedovali veliko zgodbo. »Kmalu so nas povabili v oddajo Četrtkov večer na Radiu Ljubljana, ki je takrat veljala za pomemben preizkus kakovosti. Nastop v živo je potrdil, da smo uigrana in zanesljiva pevska skupina. Kmalu zatem smo začeli redno sodelovati z radiem in televizijo. Nastopali smo v priljubljenih oddajah, kot so bile Srečanje v hotelu Slon, Sestanek v nebotičniku in TV kavarna, nekateri posnetki pa so ohranjeni v radijskih arhivih še danes,« je počasi urejal svoje misli in poudaril, da je glasbeno pot Vokalnega kvinteta Gorenjci v knjigi Vsi najboljši muzikanti lepo opisal Ivan Sivec, ki se je osredotočil predvsem na sodelovanje pevcev s citrarjem Miho Dovžanom. »To je njegovi glasbi prineslo novo razsežnost in ji dalo prepoznaven pečat. Citre, sprva le spremljevalni inštrument, so skupaj s petjem zaživele na nov način in postale srce zasedbe. Tako je nastal Ansambel Mihe Dovžana z Gorenjci iz Naklega – skupina, ki ni bila le priložnostna, temveč izjemno uigrana in prepoznavna po svoji kakovosti. Poleg Mihovih citer so pomembno vlogo odigrali kitarist Ive Dolžan ter priznani harmonikarji Vital Ahačič, Jože Burnik in Jože Hribar.
Zlato obdobje z Miho Dovžanom in Ivanko Kraševec
Zlato obdobje pevskega kvinteta so zaznamovali Janko Poličar, Mirko Poličar, Janez Šter, Janez Novak ter Valentin Zelnik, ki je skrbel za umetniško smer kvinteta. Zasedba je dobila dokončno podobo, ko se jim je pred snemanjem druge plošče pridružila pevka Ivanka Kraševec. Njena čustvena in izrazita interpretacija je obogatila zvočno sliko ter pripomogla k nastanku pesmi, ki so danes del slovenskega glasbenega spomina, med njimi Ujemi me, Srne, Moravška dolina, Šopek jasmina, Moj vojak in Lepa mlinarica. S temi pesmimi so osvojili domače občinstvo, nastopali pa so tudi za Slovence v Kanadi in Združenih državah Amerike. Glasba ansambla je presegla običajno zabavno ustvarjanje in postala pomemben del slovenskega glasbenega izročila. Petje je bilo rezultat dolgoletnih vaj, posluha in medsebojnega usklajevanja. Prav ta povezanost je njihovemu nastopu dala mehkobo, toplino in pristnost, zaradi česar je zven pevskega kvinteta vedno deloval domače in iskreno. Ko so Gorenjci zapeli ob spremljavi Dovžanovih citer, je nastala tišina. To ni bila glasba za ples, ampak glasba za poslušanje in čutenje, so povedali Sivcu.
Poličar pa je za naš tednik razkril, da njihova pot ni bila vedno lahka. Ko je spregovoril o težkih trenutkih, je bilo v njegovem glasu čutiti tudi nekaj žalosti. »Najhujši udarec za vse nas je bila tragična smrt baritonista Janka Poličarja, ki nas je prezgodaj zapustil v delovni nesreči. To nas je zelo prizadelo in za vedno zaznamovalo. Pozneje so prišle še bolezni in druge življenjske preizkušnje. Zato se je zasedba skozi leta večkrat spremenila, vendar sta glasba in spomin na vse naše člane ostala.«
Peli so Titu in papežu
Nato se je še nekoliko bolj razgovoril o dolgi in pestri poti vokalne zasedbe, ki je dosegla številne uspehe. »Trikrat zapored (1976–1978) smo zmagali v oddaji Amaterski zbori pred mikrofonom, s čimer smo se uvrstili med najboljše vokalne skupine svojega časa. Leta 1969 smo nastopili pred predsednikom Jugoslavije Josipom Brozom - Titom, leta 1984 pa smo v Rimu zapeli papežu Janezu Pavlu II. ter posneli božične in Marijine pesmi za Radio Vatikan, ki jih ljudje poslušajo še danes. Skratka, pesmi, ki smo jih prepevali, so prebujale čustva in segale naravnost v srce. Naša zgodba se je simbolično končala leta 1988 na tretjem Alpskem večeru.«
Po odhodu Ivanke Kraševec k Alpskemu kvintetu so z ansamblom krajši čas sodelovale pevke Jelka Cvetežar, Meta Malus in Marta Stare. Kot a cappella pevci so pogosto nastopali doma in med slovenskimi izseljenci. Z domačo pesmijo so jim želeli približati toplino doma, spomin na rodni kraj in ljubezen do domovine. Pevski kvintet je pod vodstvom Tineta Zelnika nadaljeval svoje delo in ustvaril bogato glasbeno zapuščino. Izdali so več kot 40 plošč in kaset ter pustili močan pečat v slovenski glasbi, saj so znali združevati tradicijo z novimi pristopi. Repertoar Vokalnega kvinteta Gorenjci je bil sicer zelo raznolik. Obsegal je priljubljene narodne pesmi in tudi zahtevnejše skladbe, pri katerih so sodelovali s Slovenskim oktetom. Takšna raznolikost jim je omogočila, da so pritegnili različne poslušalce – tako tiste, ki so imeli radi preproste domače melodije, kot tudi tiste, ki so uživali v tehnično zahtevnejših in umetniško dovršenih nastopih. S tem so Gorenjci ohranjali bogato tradicijo in jo hkrati nadgrajevali z novimi zvoki, ki so bili bližje sodobnemu poslušalcu.
