Letos je minilo sto let od smrti Srečka Kosovela, pesnika, publicista in najvidnejšega predstavnika slovenske moderne poezije. V svojem zelo kratkem življenju je ustvaril veličasten opus in pomembno zaznamoval slovensko literarno krajino 20. stoletja, kot so zapisali na Ministrstvu za kulturo RS, ki je letošnje Kosovelovo leto uvrstilo med pomembne nacionalne projekte. »Njegove pesmi in sporočila so še kako aktualni in vsakega, ki se sreča z njimi, silijo k premisleku o nestabilnosti našega časa, o izvotlitvi osebnega dostojanstva in vrednosti človeka kot posameznika,« so dodali.
Kot pesnik in kot aktivist se je zavzemal za etično revolucijo, ki je zanj prvi pogoj za pravo umetnost. »Slednji izmed nas mora preživeti notranjo revolucijo, ki ga poživi … to je pogoj in temelj novemu človeku in le novi človek bo lahko ustvaril novo umetnost … brez etične revolucije ni mogoče preiti k dejanju,« je zapisal. »Kosovelu zato ne gre pripisovati političnega levičarstva, ki bi izhajalo iz partijskega diktata, ampak iz revolucionarnega duha, ki je tipično za večino zgodovinskih avantgard,« ugotavlja dr. Janez Vrečko, eden najboljših poznavalcev Kosovela, literarni zgodovinar, predavatelj na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske filozofske fakultete. Kosovel je kljub zgodnji smrti napisal okoli 1200 pesmi, pa še vsak dan nekaj pisem, dnevnike in članke.
Neizprosen do sebe in drugih
Bil je človek z veliko energije in samodiscipline, izjemno razgledan in neizprosen do sebe ter drugih. Njegovo ustvarjanje sega na področja tradicionalne in avantgardne lirike, impresionizma, ekspresionizma, futurizma, zenitizma in konstruktivizma. Prav njegove konstruktivistične pesmi, ki jih je poimenoval s štirimi črkami: »KONS«, kar je po Vrečkovih besedah daleč najbolj originalna oznaka za pesniške in umetniške stvaritve, se ponašajo s statusom najmodernejšega tipa slovenske poezije.
Sprva je pesnil pod vplivom moderne, prevladujoči motivi so bili kraška pokrajina, mati in smrt, pogosto s simbolnim pomenom. Kras je bil središče njegovega pesništva (na primer pesmi Balada, Bori, Vas za bori, Slutnja), zato ga imenujejo tudi lirik Krasa. Nato je prešel v ekspresionizem. Razvil je vizionarsko, družbeno in religiozno tematiko z osrednjo idejo o osebni in kolektivni apokalipsi. Veliko njegovih pesmi govori o družbenih krivicah in mračni usodi Evrope (med njimi Ekstaza smrti) in o neizogibnosti revolucionarne preobrazbe sveta (Rdeči atom). Proti koncu njegovega življenja pa velik del njegovega opusa predstavljajo konstruktivistične pesmi. Ko je razmišljal o razliki med ekspresionizmom in konstruktivizmom, je Kosovel zapisal, da je delal ekspresionizem za rešitev ene generacije, konstruktivizem pa za rešitev človeštva v celoti. Zato je bilo zanj osrednje etično vprašanje človekov odnos do narave, kjer je bilo jasno, da bo človek preživel le, če bo preživel z naravo. Brez narave bo človek propadel. V današnjem času je to vprašanje še veliko bolj aktualno, saj smo s podnebnimi spremembami na robu ekološke katastrofe.
Srečko Kosovel se je (»iz neznanega razloga«, kot je kasneje zapisal sam) rodil 18. marca 1904 v Sežani učitelju in zborovodji Antonu Kosovelu ter materi Katarini (rojena Stres). Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Pliskovico na Krasu, vendar tam niso ostali dolgo. Leta 1908 so se naselili v Tomaju, kjer so živeli v šoli. Kot petega otroka v družini ga je župnik z nekoliko nenavadnim smislom za humor želel krstiti za Kvintilijana, a je njegov boter vztrajal pri imenu Felix Joseph; prvo od teh imen je poslovenjeno Srečko, poitalijančeno pa Felice – pesnik se je kasneje izmenično podpisoval z vsemi, le z uradnim menda ne. Med prvo svetovno vojno so ga starši poslali stran od soške fronte, na ljubljansko realko. Upali so, da bo nadaljeval šolanje za gozdnega inženirja in si pozneje našel delo pri pogozdovanju Krasa. Toda Kosovel si je skorajda čez noč premislil in se odločil za kariero pesnika.
Zaradi gimnazijskega glasila Lepa Vida, ki ga je izdajal s somišljeniki, se je zadolžil, kar je vplivalo na njegove poznejše načrte. Ko se je vpisal na filozofsko fakulteto, je bil precej nesrečen, čeprav je imel dober pregled nad dogajanjem v umetnosti, družbi, filozofiji, pa tudi fiziki. Delal je kot knjižničar, veliko bral, si dopisoval in pisal poezijo na vse, kar mu je prišlo pod roke, od hrbtne strani računov za tobak do papirnatih vrečk. Pod psevdonimi je objavljal v raznih listih in živel v pregovorni kulturniški revščini. Bil je poln načrtov in je nameraval izdati pesniško zbirko Zlati čoln, ki pa bi vsebovala zgolj njegove zgodnje stvaritve (»baržunasto liriko«, kot jo je sam omalovažujoče imenoval). Upal je, da se bo s tem rešil dolgov, vendar zbirka ni izšla v času njegovega življenja in njegov izbor pesmi ni ohranjen.
Medtem ko za časa svojega življenja ni objavil skoraj ničesar, je za njim ostal poln predal komaj čitljivega papirja z več kot tisoč pesmimi. Literarni zgodovinar in oče slovenske komparativistike Anton Ocvirk, ki je ta zaklad nazadnje dobil v svoje roke, je zato zapise menda dešifriral kar s pomočjo delavk v lekarnah, ki so bile vajene pisanja zdravnikov. Brez datiranja, brez jasne razlike med tem, kaj je skica, kaj so zgolj čačke iz zdolgočasenosti, kaj čistopis in kaj sodi k čemu, brez kakršnih koli zasnutkov načrtovanih pesniških zbirk – je povsem nemogoče razbrati, kaj je bilo namenjeno objavi in kaj ne. K temu je treba prišteti še raznovrstnost njegovih estetik, ki zajemajo od impresionizma prek konstruktivizma do socialnokritičnih, levičarskih pesmi, pa raznovrstnost modernizma samega. Potem bržkone postane bolj razumljivo, zakaj je Anton Ocvirk njegove najnaprednejše pesmi izdal šele leta 1967 (nekateri so ob tem sicer namigovali tudi na partijske pritiske) in s tem po mnenju mnogih za nekaj desetletij zavrl razvoj slovenske literature.
Usodna noč v Zagorju
V februarju 1926 je Kosovel sodeloval v recitacijskem večeru v Zagorju. Ker je zamudil večerni vlak v Ljubljano, je vso noč do naslednjega prebil v ledeno mrzli čakalnici zagorske železniške postaje. Posledica je bil hud prehlad, ki ga je prikoval na posteljo. Ko si je nekoliko opomogel, je odpotoval domov v Tomaj, kjer je po hudih mukah zaradi vnetja možganske ovojnice umrl 27. maja 1926, star komaj 22 let.
Kosovel ni bil le pesnik Krasa. Bil je pesnik časa preloma. Pesnik, ki je v svetu kriz, neenakosti in razčlovečenja vztrajal pri vprašanju, kakšna družba želimo biti. Njegovi verzi niso ostali ujeti v preteklosti. Še vedno nas nagovarjajo enako močno, saj govorijo o tesnobi sveta, upanju, solidarnosti in odgovornosti. In kot je že leta 2013 zapisal literarni zgodovinar in publicist Aljoša Harlamov, bi morda ministrstvo za kulturo moralo na njegove knjige začeti lepiti obvestila: »Pozor! Branje poezije Srečka Kosovela lahko v vas zbudi neprijeten občutek, da se v zadnjih sto letih ni nič spremenilo.«
