Takrat je bilo starševstvo videti precej drugače – manj nadzora, manj nenehnega preverjanja in precej več tveganja, zaradi katerega se skoraj nihče ni posebej vznemirjal. Ne gre za to, da bi bili starši takrat neodgovorni. Tako je preprosto odraščala cela generacija, z veliko manj pravili in precej več zaupanja v to, da bodo otroci sami ugotovili, kako stvari delujejo, se iz napak nekaj naučili in poskrbeli zase. Otroštvo je bilo bolj brezskrbno, spontano in pogosto tudi precej manj nadzorovano.
Pet stvari, ki so bile za otroke v 90. letih povsem običajne, danes pa bi pri marsikaterem staršu sprožile precejšen preplah:
Otroci so za več ur odšli od doma
Otroci so se odpravili ven s svojimi vrstniki in jih več ur ni bilo doma. Brez mobilnih telefonov, brez aplikacij za spremljanje lokacije in brez sporočil staršem, da so varno prispeli. Starši pogosto niso vedeli, kje natančno so.
Če se je otrok vrnil pred večerom, je bilo vse v redu. Če ga še ni bilo, je mama pogledala skozi okno in vprašala: »Kje pa je spet?« Danes bi bila takšna situacija za marsikaterega starša nepredstavljiva. Telefon bi verjetno že večkrat zazvonil, lokacija bi bila preverjena, otrok pa bi moral sporočiti, kje je in kdaj se vrne.
Kolesarjenje brez čelade
Kolo je bilo eno glavnih prevoznih sredstev. Otroci so se vozili po ulicah in pločnikih naokoli s prijatelji, pogosto brez čelade in druge zaščitne opreme. Nihče ni posebej razmišljal o tem, ali je pot dovolj varna in ali jih kdo od odraslih spremlja.
Kakšen padec in odrgnjeno koleno sta bila skoraj obvezni del odraščanja. Danes je pogled na skupino otrok, ki se brez čelade vozijo po ulici, za starše skrb vzbujajoč. Varnostna pravila so strožja, zavedanje o nevarnostih pa precej večje.
Vožnja brez otroških sedežev
Tudi vožnja z avtomobilom je bila nekoč precej drugačna. Otroški avtomobilski sedeži niso bili tako samoumevni kot danes. Otroci so sedeli na zadnjih sedežih, včasih na sredini zadnje klopi, pogosto brez posebne zaščite, in marsikomu se to ni zdelo nič nenavadnega.
Pot do babice, izlet in družinsko potovanje so minili brez varnostnih standardov, ki jih danes jemljemo kot nekaj popolnoma normalnega. Če bi danes videli otroka, ki se vozi naokoli brez ustreznega otroškega sedeža, bi se marsikomu takoj prižgala opozorilna lučka.
Igranje s pirotehniko
Petarde, iskrice in druga pirotehnična sredstva so bili za otroke del odraščanja. Pirotehnika je pomenila vznemirjenje, hrup in občutek, da počneš nekaj malce nevarnega. Odrasli so otroke pogosto opozorili, naj bodo previdni, nato pa so jih pustili, da se zabavajo.
Danes bi marsikateri starši ob takšnem prizoru precej hitreje posredovali. Zavedanje o nevarnosti opeklin, poškodb in drugih posledic je večje, prav tako so strožja pravila glede uporabe pirotehnike. Takrat pa je bila meja med »otroško zabavo« in besedno zvezo »preveč nevarno« bolj zabrisana.
Raziskovanje sveta na nenavaden način
Otroci so pili vodo na javnih mestih, se igrali na tleh, si umazali roke in se brez posebnega pomisleka dotikali vsega, kar jim je prišlo pod roke. Najmlajši so v usta nesli stvari, ki jih danes starši skušajo takoj odstraniti – od peska in zemlje do kamenčkov.
Seveda to ne pomeni, da je bilo uživanje peska ali kamenčkov varno oziroma priporočljivo. Toda takšno raziskovanje okolice je bilo nekoč precej manj nadzorovano. Otrok se je umazal, padel, vstal in šel naprej.
