Tudi po zaslugi Mihe Dovžana imamo danes pri nas več uveljavljenih citrarjev. Miha Dovžan je skozi leta s svojo ustvarjalnostjo, energijo in predanostjo ohranjal to bogato tradicijo ter ji dodajal svoj edinstveni glasbeni pečat. Kot je v intervjuju pred leti za Nedeljski dnevnik povedal, so citre zanj več kot glasbilo: »Do njih čutim posebno vez, so del naše tradicije in srca.«
Učil ga je upokojeni železničar
Miha Dovžan se je rodil 15. avgusta 1943 v Tržiču. Pri šestih letih je prvič zaigral na to glasbilo, ne da bi slutil, da bo zaznamovalo njegovo življenje. V času, ko citre niso bile več cenjene in so vse bolj tonile v pozabo, je mladi Dovžan v tem glasbilu prepoznal nekaj posebnega. Na vprašanje, kdo je bil njegov vzornik in kakšne melodije so ga najbolj pritegnile, je pred časom odgovoril: »Upokojeni železničar Janko Lotrič iz Šiške je hodil poučevat citre po domovih in nekoč prišel tudi k nam. Poslušal sem ga kot začaran – in ta čar me drži še danes. Posebej pa me je prevzela glasba Antona Karasa v filmu Tretji človek.«
Leta 1958, ko je bil Miha star 15 let, je kot citrar samostojno nastopil v tedaj zelo priljubljeni oddaji Radia Ljubljana Pokaži, kaj znaš, kar je vzbudilo pozornost pri radijskih in televizijskih urednikih. Nekaj tednov zatem je s citrami posnel prve narodne inštrumentalne pesmi, nekaj mesecev pozneje pa tudi ljudske pesmi z baritonistom Slovenskega okteta Tonetom Kozlevčarjem, s katerim je pozneje veliko sodeloval. Sprva, od leta 1959, je z Ansamblom Mihe Dovžana, kjer je igral tudi brat Ive Dovžan, prepeval vokalni sekstet Bratje Pleško, nato kvartet Zvonček, daleč najdlje pa kvintet Gorenjci iz Naklega. Sodelovanje z Gorenjci je zaznamovalo začetek njegove glasbene poti, saj so s preprostim ljudskim petjem in spremljavo citer ustvarili njegove prve uspešne skladbe. V začetku šestdesetih let so v ansamblu igrali harmonikarji Vital Ahačič, kasneje tudi Jože Burnik in Jože Hribar. Ansambel je hitro osvojil poslušalce s svojim značilnim zvokom in energičnimi nastopi. Pred snemanjem druge plošče se jim je pridružila pevka Ivanka Kraševec, kar se je izkazalo za odlično odločitev, saj je pomembno obogatila njihov glasbeni izraz.
Cvetje v jeseni
Dovžanova glasbena pot, ki je trajala skoraj tri desetletja, pa ni bila omejena le na en ansambel. Kot samostojni citrar ali skupaj s svojo glasbeno skupino je večkrat nastopil kot predstavnik Slovenije v Beogradu, Prištini, Skopju, Novem Sadu in Sarajevu. Veliko je nastopal tudi med slovenskimi izseljenci po Evropi, dvakrat pa tudi v ZDA in Kanadi. Kot je povedal, so mu bila srečanja z rojaki zelo dragocena, saj je glasba povezovala ljudi z domovino. Spominjal se je nastopa v Kanadi, kjer so se ob njihovih vižah številni spomnili doma in pesmi iz otroštva. Takrat je začutil, da ima njegova glasba poseben pomen. Ob tem so nastale tudi prijateljske vezi, ki jih je z nekaterimi ohranjal do smrti. Poleg bogate izvajalske kariere je bil tudi zelo plodovit avtor. Njegova prva mala plošča Ob zvokih citer je izšla leta 1964 pri Jugotonu in dosegla velik uspeh, saj so prodali več kot 12.000 izvodov. V svoji karieri je izdal več kot 60 plošč in kaset ter skupaj z bratom ustvaril okoli 250 izvirnih skladb.
Dovžanove skladbe odlikujejo spevnost, občutek za melodijo in povezanost s slovensko ljudsko tradicijo. In tudi zato je lahko sodeloval pri filmski glasbi za enega najpomembnejših slovenskih filmov Cvetje v jeseni, kjer so v eni glavnih vlog njegove citre na legendarno melodijo Urbana Kodra, ki jo je leta 1973 posnel za film Cvetje v jeseni. Glasbo je prispeval tudi za filme Razvalina življenja, Deček s Sotle, Vlak proti jugu in Moja draga Iza ter za ameriški film Potuhnjeni odmevi in televizijsko dramo Jeprški učitelj. Po drugi strani pa je njegovo skladbo Srne z besedilom Svetlane Makarovič skupina Laibach priredila za film Jekleno nebo.
Miha Dovžan je poudarjal, da mu je najpomembnejše, da glasba doseže ljudi in ohranja tradicijo. Poleg glasbe pa je opravljal povsem drugačen poklic – bil je brusilec orodja za obdelavo lesa. Kljub zahtevnemu delu je vedno našel čas za svojo največjo strast. Igranju se ni odpovedal niti po upokojitvi, ko so ga citre spremljale vsak dan. Na vprašanje o tem, koliko časa nameni vaji, je za naš tednik odgovoril: »Igram vsak dan. Ko se usedem k strunam, začutim stik s preteklostjo – z domačimi, z ljudmi, ki so igrali pred menoj, in z našimi koreninami,« se je pred leti razgovoril za naš tednik.
Njegova življenjska pot je zgodba o vztrajnosti, predanosti in ljubezni do glasbe. S svojo energijo in ustvarjalnostjo je navdihnil številne mlajše glasbenike, da so izbrali citre in nadaljevali njegovo izročilo. Koncerti v manjših dvoranah in na podeželju so prinašali nepozabne trenutke, prežete s srečo, nostalgijo in občutkom povezanosti s slovensko zemljo. Ansambel Mihe Dovžana je deloval do leta 1988, pozneje pa je Dovžan posnel še nekaj albumov z Ansamblom Jožeta Burnika. Njegove citre so spremljale številne priznane umetnike, od opernih pevk do zvezd popularne glasbe, kot so Ruža Pospiš, Zlata Ognjanovič, Olivera Katarina, Helena Blagne, Zdravko Čolić, Vlado Kreslin, Ladko Korošec, Lojze Slak, ter skupin Don Juan, Laibach in Rendez-Vous. Njegove citre so spremljale tudi igralce in pesnike; izstopa sodelovanje s pesnikom Cirilom Zlobcem pri plošči Slovenec sem, tako je mati d'jala. Leta 1969 je ob odprtju mostu v Radencih skupaj s svojo skupino nastopil pred številnimi poslušalci, med katerimi je bil tudi predsednik Jugoslavije Josip Broz - Tito. Sodeloval je z Alpskim kvintetom, zadnja leta pa se je posvetil ljudski pesmi z Joži Kališnik, Otom Pestnerjem in Ivanko Kraševec. Rad je poudaril: »Glasba je most med ljudmi in kulturo – in prav to je bil moj največji namen.« Leta 2022 ga je predsednik republike Borut Pahor odlikoval z redom za zasluge za življenjsko delo in izjemen prispevek k slovenski citrarski umetnosti. Miha Dovžan je umrl 30. maja 2023, a njegov vpliv ostaja neizbrisan. S svojim delom je citram vrnil ugled in jim zagotovil trajno mesto v slovenski kulturni dediščini, njegova glasba pa še naprej povezuje ljudi in ohranja bogato izročilo prihodnjim rodovom.
