Nekje v prašni puščave Južne Dakote, v razbrazdani in negostoljubni pokrajini Badlands, kjer se iskalci fosilov redno srečujejo s klopotačami, pumami in neizprosnimi vremenskimi razmerami, je 67 milijonov let počival eden najveličastnejših plenilcev našega planeta. Njegovo odkritje in izkop sta zahtevala tri leta mukotrpnega dela, ki je lahko potekalo zgolj v tistih kratkih oknih človeku prijazne sezone, preden so tla ponovno zamrznila. Sledila so še tri leta temeljite laboratorijske rekonstrukcije.
Danes ta tiranozaver – poimenovan Gus v čast pokojnemu rančerju Garyju Lickingu, na čigar posestvu so ga našli – ne leži več v blatu. Ponosno stoji pod bleščečimi lučmi avkcijske hiše Sotheby's v New Yorku. Njegova izklicna cena se začne pri vrtoglavih 19 milijonih dolarjev, po pred dražbenih ocenah pa bi lahko presegel 30 milijonov dolarjev, s čimer se mu obeta naslov najdražjega fosila v zgodovini.
»Drugo izumrtje«
Gusova epska pot od starodavnega okostja do torkove dražbe spodbuja razmislek, ki kar dobro pretresa svet naravne zgodovine. Mnogi se sprašujejo, ali bi morali biti primerki takega znanstvenega pomena strogo in izključno rezervirani za muzeje ali pa bi morali biti komercialni iskalci bogato nagrajeni za to, da so dinozavre pravočasno iztrgali zobu časa in jih rešili pred tako imenovanim »drugim izumrtjem«?
Zgodba o prodaji teh monumentalnih zveri sega v leto 1997, ko je Sotheby's prvič vključil dinozavra v svojo ponudbo. Takrat je bil to specifičen, skoraj strokovnjakom prilagojen dogodek, ki so se ga udeleževali predvsem predstavniki svetovnih muzejev. Zvezda večera, samica tiranozavra po imenu Sue, je bila prodana za takrat nepredstavljivih osem milijonov dolarjev in je pristala v čikaškem muzeju Field. Tiranozavra, ki je v naši kulturi nesmrtnost dosegel s filmi, kot sta King Kong in Jurski park, ter celo dal ime sloviti angleški rock zasedbi, verjetno ni treba posebej predstavljati. Toda skoraj tri desetletja kasneje so se pravila igre drastično spremenila. V vrstah za nakup starodavnih kosti ne stojijo več samo muzejski kustosi, temveč predvsem superbogataši.
Zaprti trg
»Trg se je za nas popolnoma zaprl,« je z grenkobo za BBC ugotavljala profesorica Susannah Maidment, raziskovalka dinozavrov v londonskem Naravoslovnem muzeju. Številke so zgovorne in neizprosne. Vseh pet najdražjih dinozavrov v zgodovini je bilo na dražbah prodanih po letu 2020.
Med njimi je bil tiranozaver z imenom Stan, ki je bil tistega leta namesto pričakovanih šest do osem milijonov prodan za neverjetnih 31,8 milijona dolarjev. Absolutni rekord pa za zdaj drži stegozaver Apex. Pri Sotheby's so ga leta 2024 prodali za 44,6 milijona dolarjev, kar je znesek, ki je kar enajstkrat presegel prvotne ocene avkcijske hiše. Apexa je kupil Kenneth Griffin, milijarder in ustanovitelj hedge sklada Citadel, ki je prazgodovinskega velikana kasneje za štiri leta posodil Ameriškemu naravoslovnemu muzeju v New Yorku.
Pred množičnim izumrtjem
Zanašanje na filantropijo bogatašev in posojanje iz zasebnih zbirk pa v svetu paleontologije prinaša problem. Najuglednejše znanstvene revije namreč sistematično zavračajo objavo raziskav, ki temeljijo na fosilih v zasebni lasti. Znanstveni proces zahteva dolgoročno in neovirano dostopnost. Strokovnjaki morajo imeti možnost, da se k fosilu vračajo še desetletja, ko se ob novih odkritjih pojavijo dvomi ali potreba po preverjanju starih teorij. Fosil v zasebni zbirki, do katerega akademska javnost nima zagotovljenega trajnega dostopa, za svet znanosti uradno ne obstaja.
Za proučevanje prazgodovinskega življenja na planetu še nikoli ni bilo tako ključno ohraniti dostopa do resničnih dokazov. Trenutno se svet spopada z izjemno hitrimi okoljskimi spremembami in se verjetno nahajamo sredi še enega množičnega izumrtja. Preteklost predstavlja naš edini empirični nabor podatkov, ki nam lahko pomaga razumeti sedanjost in predvideti prihodnost. Nič pa ne more nadomestiti pravega fosila.
